Tendencies of organized crime in the context of economical crisis are dealt in the article. The author shows his own position about the economical crisis and how it influenced organized crime in Lithuania. The reasons of economical crisis, characteristics and peculiarities of crimes of organized groups, which operate in Lithuania, are discussed in the article. The author reveals specific features, which enable to evaluate the real influence of organized groups to the economical state of Lithuania.

Kultūrinių objektyvacijų dinamiką Husserlis įvardija sedimentacijos terminu, kuris apima atrastos prasmės formulavimą materialiose juslinėse išraiškose ir šių pasyviai egzistuojančių reikšmių reaktyvavimą. Šiame straipsnyje analizuojama sedimentacijos samprata susiejant ją su Husserlio apmąstymais apie kultūros krizę. Skirtingai nuo įprastų Husserlio kultūros filosofijos interpretacijų, teigiančių, kad mokslų krizė kyla dėl jų moksliškumo neadekvatumo ir negebėjimo spręsti gyvenimo prasmės problemų, aš teigiu, kad krizė gali būti suprasta kaip sedimentacijos dvilypumo rezultatas. Sedimentacijos ne tik išsaugo žinias, bet ir sukuria iliuziją, kad žinios atkuria (...) pačios save. Husserlis apmąstydamas kultūros krizę nuo teorinės filosofijos gręžiasi į praktinę filosofiją. (shrink)

Prostřednictvím Hegelovy filosofie ducha předkládaná studie usiluje ospravedlnit Descartovo „umrtvení“ přírody na res extensa jakožto výlučnou podmínku možnosti řešení environmentální krize. Odhaluje, že moderní vykořisťující vztah člověka k přírodě není základem environmentální krize, nýbrž základem jejího řešení. Toto odhalení odvrací naši pozornost od (teoretického) soustředění se na základ a nutí vyjít vstříc (praktickému) každodennímu životu. Toto „překonání zprostředkování“ ústí ve stanovisko „reflektované naivity“, které ví, že nemá „přehodnocovat“ kapitalismem institucionalizovaný instrumentální vztah člověka k přírodě, nýbrž ho konsekventně naplňovat, aby lidstvo (...) vymáhalo energii z přírody ještě efektivnějším způsobem a tím vytlačilo z trhu způsob méně účinný. Příslibem je, že ještě efektivnější vymáhání energie z přírody dovolí ponechat přírodu zasaženou méně účinným vymáháním nedotčenou ve smyslu Heideggerova konceptu Gelassenheit. (shrink)

[The Historical Roots of Our Environmental Crisis; ].

V rámci filosofie věd panuje široká shoda na tom, že druhá polovina 20. století složila „labutí píseň" pozitivismu. Milton Friedman a Paul Samuelson, dva klíčoví autoři k metodologii ekonomie v daném časovém období, přitom tento vývoj ve filosofii vědy prý nikdy nereflektovali. Pozitivistická východiska - v prvé řadě v podobě redukcioni- stického přístupu - jsou tudíž stále přítomna ve vlivných teoretických konceptech rozvinutých ekonomy hlavního proudu. Značný počet autorů však v současnosti sdílí náhled, že tyto koncepty v nezanedbatelné míře přispěly (...) k vývoji, jenž ústil ve finanční krizi, vrcholící v letech 2008 a 2009. Předkládaný článek se proto táže, zda to byla právě krize - v níž mnozí spatřují empirické zamítnutí řady pozitivistických konceptů - která napsala „labutí píseň" pozitivismu v ekonomii hlavního proudu. (shrink)

"Evropa" je eden od motivov, ki jih je Derrida v svojih spisih najbolj kontinuirano obravnaval. V Mémoire se je ukvarjal s Husserlovim Dunajskim predavanjem iz leta 1935, k temu besedilu pa se je zopet vrnil v Voyous iz leta 2003. Pričujoči esej spremlja Derridajevo pot skozi pol stoletja in skozi različne faze: od obravnave Husserlovega prezrtja izvorov krize, evrocentrizma transcendentalne teleologije, mistifikacije monogenealogije, do opredelitev možnosti in nalog Evrope kot cap, kritike Kantovih pojmov kozmopolitizma in gostoljubja in avto-imunizacije uma. Pregled (...) se začenja z Moshosovo inačico zgodbe o posilstvu Evrope, na koncu pa vpelje referenco na skoraj neznanega nemškega filozofa Friedlanderja/Mynono , katerega Kantovsko videnje sveta pomeni vzporednico Derridajevemu alter-mondialisme.“Europe“ is one of the most continuous motives in Derrida’s writings. In his Mémoire from 1953/54, he interrogates Husserl’s Vienna lecture from 1935, and in Voyous he once again comes back to this text. The essay follows Derrida’s path through fifty years and through its different phases: Husserl’s neglect of the origins of crisis, the Eurocentrism of transcendental teleology, the mystification of monogenealogy, the possibilities and tasks of Europe as a cap, the critique of the Kantian concepts of cosmopolitism and hospitality , the auto-immunization of reason itself. The survey begins with the story of the rape of Europe in Moschos’ version, and it ends with a reference to Friedlaender/Mynona , rather unknown German philosopher, whose Kantian world vision parallels Derrida’s alter-mondialisme. (shrink)

Krize spojená s příchodem pandemie koronaviru ukázala, že užitečné expertní vědění sice podle všeho existuje, ale ne každému, kdo se představí jako expert, bychom měli věřit. Slovy doktora House: „Všichni lžou.“ Lžou i odborníci. Kapitola se zaměřuje na situace, kdy odborník lže takříkajíc „s dobrým úmyslem,“ neboť se domnívá, že pravda by veřejnost vedla k chování, které není společensky žádoucí. V takovém případě se jedná o lhaní paternalistické, protože má ochránit veřejnost před ní samotnou. Ukážeme příklady, kdy k němu dochází, (...) a pokusíme se i odhadnout, jak dobře takový pokus o manipulaci veřejnosti funguje krátkodobě i dlouhodobě. Protože výsledky našeho rozboru nenaznačují, že by dobročinné lhaní odborníků bylo skutečně společensky prospěšné, pobavíme se také o tom, proč by se mu člověk v roli experta měl raději vyhnout. (shrink)

Članak je kritičko preispitivanje krize u vladavini zakona u kontekstu suvremene politike u SAD. Tekst navodi neke primjere američke nacionalne i vanjske politike u svezi s tzv. ‘kultom demokracije’. Članak je podijeljen na dva dijela. Prvi se dio bavi izvješćem, koje se bavi, redom, službenim odnosima SAD prema međunarodnom zakonodavstvu; zatim prema moći institucije predsjedništva; te glede uloge Vrhovnoga Suda. Drugi dio ispituje neke filozofijske implikacije američke politike, a u svezi s pitanjima demokracije i vladavine zakona.

Během nedávno započaté hospodářské krize se paralelně s aplikací netradičních hospodářských politik zvýšil tlak na potlačení ortodoxních ekonomických teorií hlavního proudu a po několika desetiletích se v ekonomii znovu otevírá prostor pro nové teorie, metodologie, paradigmata. Cíle této práce jsou tři. Cílem prvním je obecná sumarizace základních východisek post keynesiánské ekonomické metodologie. Cílem druhým je pak jasné vymezení této heterogenní teorie vůči neoklasické metodologii s ambicí zcela od základů alternovat tuto starou metodologii. A konečně cílem třetím je analýza architektury post (...) keynesiánské makroekonomické metodologie včetně její primární metody zkoumání. Ta je spojena zejména s kritikou absence realismu v neoklasické ekonomii. (shrink)

Masarykovo a Husserlovo pojetí duševní krize evropského lidstva -- Pokus o českou národní filosofii a jeho nezdar -- Kolem Masarykovy filosofie náboženství.

U radu ću pokušati ukazati na moguće doprinose razmatranja metafora kao načela spoznaje raspravi o konceptualnim temeljima krize u medicini. Stoga ću u prvom dijelu rada dati sažeti prikaz temeljnih postavki kognitivne teorije metafore u djelu Georgea Lakoffa i Marka Johnsona koje će poslužiti kao smjernice u propitivanju metafora zdravlja i bolesti. U drugom dijelu u razmatranje ću uzeti primjere metafora vezanih uz pojmove zdravlja i bolesti uvriježenih kako u svakodnevnom govoru tako i u znanstvenim i stručnim medicinskim diskursima. Pokušat (...) ću ukazati na koji način one utječu na poimanje zdravlja i bolesti te usmjeruju djelovanje unutar medicinske prakse, u kojoj se kriza medicine najjasnije očituje u vidu dehumaniziranog karaktera odnosa između aktera te prakse. Također će biti riječi i o nekonvencionalnim, alternativnim metaforama i njihovim potencijalima za uspostavu drukčijih, humanijih pojmova i principa prema kojima bi se medicinska praksa mogla ravnati. U konačnici ću ponuditi jedan takav prijedlog koji proizlazi iz temeljnih postavki kognitivne teorije metafora.In this paper I will attempt to point out possible contributions of considering metaphors as principles of cognition to the discussion on conceptual grounds of crisis in medicine. Hence the first part will be a brief review of the basic features of cognitive theory of metaphor in the works of Georg Lakoff and Mark Johnson, which will serve as guidelines in examining metaphors of health and illness. The second part will deal with conventional metaphors associated with the notions of illness and health in everyday speech as well as in scientific and professional medical discourses. I will try to indicate the ways in which these metaphors influence notions of health and illness, thus directing actions in medical practice, which is the place where the crisis of medicine is most clearly manifested in the form of dehumanised character of relationship between medical practice participants. Unconventional, alternative metaphors and their potential for establishing different, more humane notions and principles which could guide medical practice will also be discussed. Finally, I will offer one such proposal which follows the basic ideas of cognitive theory of metaphor. (shrink)

The crisis of contemporary art is a paradigmatic example of the crisis of spiritual values in today's world. The main cause of this crisis, it is argued, lies in the spirit of modern sciences. These do not find their object as a ready given, but rather determine it themselves, from their own standpoint, and thus basically produce it. Due to enormous technological development, modern civilization has turned the whole world into the Eleatic One. In materializing the uniform spirit of technology (...) in our world the role of the new audio-visual media: cinema, radio, television, video and the internet, has been crucial. Technology has become a powerful instrument of modern power: it has enabled a concentration of power in the hands of technical, cultural and political administration, as well as automatically expanding mass production and consumption, and finally subordination of people to methodic education, control and manipulation. These are main features of the spirit of the contemporary technical civilization where technology is not understood as something technical but rather as a mode of existence, connected with science and industry. By changing the way in which human life is lived, and the way in which human community is ordered, the purpose and perception of the work of art has also changed. Beauty is not taken to be a result of subjective experience and something belonging to the object as such. The sphere of the aesthetic has become the ground for manifesting relativism and subjectivism in various forms. With the development of knowledge and human power, the contemporary world has begun to sink into nihilism, losing a sense for anything bearing the stamp of individuality. In such a world, everything, including the sphere of spiritual values, is reduced merely to what is useful and efficient.. Kriza savremene umetnosti predstavlja paradigmatican primer krize duhovnih vrednosti u savremenom svetu. Glavni uzrok te krize autor vidi u duhu modernih nauka za koje je karakteristicno da svoj predmet ne nalaze kao gotovu datost, vec ga same odredjuju sa svog stanovista i tako ga iz osnova proizvode. Zahvaljujuci ogromnom razvitku tehnike moderna civilizacija je ceo svet pretvorila u elejsko jedno. Kljucnu ulogu u realizaciji uniformnog duha tehnike u nasoj savremenosti imali su novi audio vizuelni mediji: film, radio, televizija, video i Internet. Tehnika je postala mocan instrument moderne vlasti: ona je omogucila koncentraciju moci u rukama tehnicke, kulturne i politicke uprave, masovnu proizvodnju i potrosnju koje se automatski sire, podcinjavanje ljudi metodskom skolovanju, kontroli i manipulaciji. To su najvaznija obelezja duha savremene tehnicke civilizacije u kojoj se tehnika ne shvata kao nesto tehnicko vec kao jedan nacin egzistencije povezan s naukom i industrijom. Promenom nacina vodjenja ljudskog zivota, nacina uredjenja ljudske zajednice, promenjena je svrha i percepcija umetnickog dela. Lepota se shvata kao plod subjektivnog dozivljaja i ne pripada predmetu kao takvom. Sfera estetskog postala je najsire podrucje za razlicite vrste ispoljavanja relativizma i subjektivizma. Razvojem saznanja i ljudske moci, savremeni svet poceo je da tone u no? nihilizma i da gubi smisao za sve sto ima pecat individualnosti. U takvom svetu sve se, pa i sfera duhovnih vrednosti, svodi samo na ono sto je korisno i delotvorno. (shrink)

Religija se vratila na mjesto političkog i kulturnog čimbenika. Nakon što su političke ideologije, čija su sekularna i svjetovna obećanja spasenja utjecala na povijest 20. stoljeća na radikalan način, obesnažena, ponovna pojava religije na globalnom nivou ne može biti zanemarena: kao žarišna sila po pitanju vođenja vlastitog života, kao jamac kulturnom identitetu i kao religijsko-politička kreativnost. Ne možemo više razumjeti trenutno stanje u svijetu, njegove krize, konflikte i ratove, ali također i samopercepciju i samosvjesnost izvaneuropskih kultura i naroda, ako isto (...) tako ne shvatimo da se religija kao »moć života« vratila. U dodatku skice ovog procesa ovaj članak postavlja pitanje: koji su kulturni i politički izazovi s kojima se posebno suočavaju sekularna društva Zapada? (shrink)

Ruso i Marks predstavljaju dve paradigmaticne varijante radikalnog suprotstavljanja svetu. Bez sumnje, postoje znacajni momenti konvergencije izmedju ovih mislilaca, primera radi u pogledu podele rada, ili u pogledu samoprinude. Medjutim, nasa je tvrdnja da su uprkos odredjenim tendencijama u strucnoj literaturi divergencije jace nego konvergencije, odnosno, tvrdimo da ovi mislioci predstavljaju dve razlicite varijante radikalnog misljenja. Osnove ovih razlike nailazimo u citanju Rusoa koga opisujemo iz perspektive kolektivne autenticnosti, pravednosti, samoprezentnosti naroda i protesta protiv zavisti. A Marks se ne moze (...) citati iz perspektive krize zbog intenzivirane neuatenticnosti, njegova kritika politicka ekonomije stvara refleksivno polje koje je duboko divergentno u odnosu na Rusoa. (shrink)

Webrova vznemirljiva teza iz dela Protestanska etika in duh kapitalizma, ki sprva izgleda tako neverjetno, je bila od svoje prve objave deležna številnih kritik, spodbijajo pa jo vse do danes. Ena izmed številnih kritik, pa ostaja še posebej nepopustljiva: če je duh samoodpovedovanja primeren za kapitalistično podjetništvo, pa ekonomije ne poganjajo samo podjetniki; ekonomija potrebuje tudi potrošnike, ki so pripravljeni kupiti več od tega, kar predstavlja njihove dejanske potrebe. Po Benjaminu je kapitalizem religija brez dogme ali teologije in ni nič (...) drugega kot čisti kult. Kot takšen sestoji v nenehnem slavljenju vernika, ki svojo vero udejanja skozi porabo in potrošnjo. V nadaljevanju bi rad izpostavil tezo, da nam vzporejanje dveh momentov krize – krize Druge svetovne vojne in krize 2008 –, omogoča na novo osvetliti Webrovo slavno tezo o asketski naravi kapitalizma, ter podal novo razlago tega, zakaj investicijski kapitalizem in potrošniški kapitalizem sploh nista protislovna, temveč konec koncev popolnoma sovpadata. Med drugo svetovno vojno sta namreč vladi Združenih držav Amerike in Kanade izdali niz propagandnih plakatov, katerih cilj je bil zmanjšati porabo in preusmeriti finančne sile gospodinjstev v prid skupnega vojnega napora. Mnogi od teh plakatov, ki so jih naredili nekateri najbolj zviti oglaševalci tistega časa, so črpali iz najgloblje zakoreninjenih načel puritanizma Nove Anglije: dolžnosti samoomejevanja. Sporočilo je bilo v naslednjem: vaši prihranki bodo odrešljivi ob koncu vojne, to pa le malce premesti Calvinovo perspektivo varčevanja, ki omogočajo odrešitev v času ob koncu sveta. Danes bi bilo dobro, če bi premislili eshatološke implikacije teh prerokov, ki predpisujejo najboljše obnašanje ob dogodku konca krize. (shrink)

Koje su mogućnosti čovjeka da preokrene putove razvoja prema mogućim civilizacijskim rješenjima, osnovno je pitanje na koje Fritjof Capra pokušava odgovoriti. Rad prikazuje na koji način Capra vidi krizu suvremenog društva i znanosti, te koje alternative vidi kao rješenja; njegov angažman pokazuje se u cjelini kao etički usmjeren na spoznaju načina odnosa u svijetu, čovjekove naravi i njegova najvišeg dobra, te je praktički usmjeren na razumijevanje konkretnog čovjekova opstanka. U radu se postavlja pitanje o mogućnosti uspoređivanja uvida istočnjačkih mistika i (...) suvremenih fizičara, onako kako to radi Fritjof Capra, te na koje se probleme nailazi kada se metode, nekada udaljenih kultura, postavljaju kao relevantni učesnici naše svakodnevne prakse. Caprini uvidi u uzroke krize, analizom mehanicističko-znanstvenog pristupa i prikaz posljedica koje je takav pristup prouzročio, pogađaju u srž problema. Njegove opservacije i primjedbe na stanje u svijetu razložne su i korisne široj stručnoj publici. Međutim, njegovo viđenje izlaska iz krize, odnosno njezino rješenje ili nadvladavanje zapada u svojevrsni religijsko-znanstveni sinkretizam, s jedne strane, a s druge u scijentizam i konstruktivizam.This work questions the possibility of comparing the insights of eastern mysticism and modern physical science in a way of Fritjof Capra and also tries to present the problems of stating the methods of once distant cultures as relevant factors in our daily practice. While arguing for such comparison we face a lot of questions: are mysticism and modern physical science on different levels of reality; is there any sense in considering these levels “restricted”; are mysticism and modern physical science operating inside separated realms of reality with non-existent trans-level concepts and relations; – these being only a few questions opened by this perspectival comparison. In the last case, for example, if two realms of reality exist, one is opened to symbolic consciousness and linguistically expressible, and the other one is opened to non symbolic consciousness and linguistically non-expressible. Though this Capra’s approach is in many aspects obscure and questionable in substantive level, it, however, on methodological level completely fits into orientational frame of bioethics as multi-perspectival area. (shrink)

Knjiga jednoga od vodećih suvremenih talijanskih filozofa Giannija Vattima, Ecce komun, s podnaslovom Kako se novo-postaje ono što se bilo, značajna je iz nekoliko razloga. Prvi od njih leži u lucidnoj analizi tzv. »krize demokracije«, njenih institucija, te općenito predstavničkih tijela demokratskog političkog sistema. Povrh toga, ona ukazuje na krizu kapitalizma, koji nije u stanju smanjiti sve veće ekonomske razlike te čiji se razvoj pokazuje ekološki neodrživim. Osobito drugi dio knjige, prikazuje razvoj Vattimovih teoretskih promišljanja i posljedice tog razvoja na (...) njegove praktičko-političke stavove. Djelo ukazuje na ono što je novo u njegovu promišljanju, ali istovremeno i kako su te nove postavke i zaključci proizašli iz dosadašnjeg filozofskog puta autora. Konkretno djelo ukazuje kako promišljanje slabe misli, kritike apsolutnih vrijednosti, u ovom povijesnom trenutku nužno vodi zaključku da treba postati komunist. Isto tako na pitanje zašto čitati Ecce komun moglo bi se odgovoriti: zato da bi se u potpunosti shvatile ne samo praktično-teoretske implikacije Vattimove misli već i njezin razvojni put, pa utoliko i njezine osnove.This article examines Gianni Vattimo’s book-cum-political autobiography Ecce comu. Come si diventa ciò che si era . The principle value of this work lies in its discussion of the current political and theoretical position of the father of weak thought in relation to developments in his philosophical thought and his personal life. Vattimo’s position has been directly influenced by the concrete historical moment of widening economical differences and dominant “economicism”. More than any other previous work, in this book Vattimo calls for the need to think a communist ideal. With regard to the question over whether it is possible to be a communist today, Vattimo responds that not only is it a possibility but an imperative. In other words, if post-metaphysical philosophy of the present world intends to remain non-dogmatic, it must rediscover an anarchistic, libertarian and anti-totalitarian communism. Consequently, one of the goals of this paper is to explore what Vattimo means by being a Communist and his idea of Communism. The paper demonstrates that the Communism Vattimo has in mind is not a model of a perfect society but an ideal to follow in order to realize a truly democratic society. (shrink)

This article focuses on the problem of criminal liability for unlawful engagement in economic activities, analyses the emergence and development of this norm in criminal law and the ways of its optimal explanation. Special attention is paid to the problem of identification of illegality of activities, based on specific tax and economic regulation. The study concludes that criminal liability must be limited to a violation of fundamental requirements for the legality of business, and does not include particular abuses occurring in (...) legal business. The author also deals with the criteria of delimitation of criminal and administrative liability for unlawful engagement in economic activities. Under Article 202(1) of the Criminal Code of the Republic of Lithuania, application of criminal liability is limited by two alternative conditions: either a person illegally undertakes activity in entrepreneurial way or on a large scale. According to the paper, the above-mentioned regulation lacks clarity and leads to the risk of unfounded prosecutions. The author gives practical examples, where on the basis of inexplicable criterion of an entrepreneurial way, criminal charges are filed in respect of petty economic activities. Such practice is incompatible with the purposes and principles of criminal law. The paper proposes to delete the criterion of an entrepreneurial way from the definition, leaving the possibility of criminal liability only in case of large scale illegal economic activity. The article also substantiates the conclusion that prohibited business activities provided for in Article 202(2) of the Criminal Code actually defies logical explanation and should be removed from the regulation. At the end of the article, the author offers a sample of optimal legal wording of unlawful engagement in economic activities in criminal law. (shrink)

Autor se bavi razmatranjem Jaspersovog shvatanja krize i razaranja ideje univerziteta i njegovim pokusajima da u svojim radovima iz 1923. godine i 1945. godine izvrsi rehabilitaciju ove ideje. Autor pokazuje da se Jaspers u svom razmatranju ideje univerziteta oslanja na premise izvedene iz implicitne sociologije nemackog idealizma. Za Jaspersa su institucije forme objektivnog duha koje mogu da funkcionisu samo dotle dok u zivoj formi ovaplocuju ideju koja joj je inherentna. Cim je napusti duh, institucija se okamenjuje u nesto sto je (...) samo mehanicko, poput organizma bez duse, koji se raspada u mrtvu materiju.. (shrink)

Author considering, appearing and existing modern idea about university like one of the most important institution of knowledge which is arise in modern epoch. In this work particular attention will be initiated on considered different ideas and conception university which were before so-called Himbolt?s idea of university which has global disposition and which is in the last two centuries regardless on period of crisis, had dominant position in contemporary high school education.. The second part of work is consecrated on analysis (...) constitute the first Serbian university. In this part of work will be analyze different treatise and projects of university which are during 19. and on the beginning of 20. century arise in circle of Serbian intellectual elite in which are essentially influence at form of institutionally profile the first Serbian university. The third part of work surround there different phase of develop on university and university education in Serbia in XX and on the beginning of XXI century. The first phase present the time between two war; the second phase is consecrate the time of and the third phase consecrate the last decade of XX and the first decade of XXI century in which are tempestuous changes in society announce new searching and fundamental over questioning the state in our high school institution with primary target that theirs work coordinate with standard of European universities and that way accomplish theirs integration in net of European universities. Autor razmatra uslove nastanka srednjovekovnog univerziteta, shvacenog kao korporacije fakulteta, i govori o filozofskim idejama koje su uticale na stvaranje i sirenje moderne ideje univerziteta, sigurno jedne od najznacajnijih institucija znanja koja je nastala u modernoj epohi. U ovom radu posebna paznja bice posvecena razmatranju razlicitih filozofskih ideja univerziteta koje su prethodile stvaranju tzv. Humboltove ideje univerziteta koja je u poslednja dva veka, bez obzira na periode krize, imala u savremenom visokom skolstvu dominantnu poziciju. Drugi deo rada posvecen je razmatranju procesa konstituisanja prvog srpskog univerziteta. U ovom delu rada bice analizirane razlicite rasprave i projekti univerziteta koji su tokom 19. i pocetkom 20. veka nastali u krugovima srpske intelektualne elite i koji su bitno uticali na institucionalni karakter i obrazovni profil prvog srpskog univerziteta. Treci deo rada obuhvata razmatranje cetiri razlicite faze razvitka modernog univerziteta i univerzitetske nastave u Srbiji u XX veku. Prvu fazu cini period od osnivanja Beogradskog univerziteta do pocetka Prvog svetskog rata. Druga faza je posvecena razmatranju univerzitetskog obrazovanja u medjuratnom periodu, a treca i cetvrta faza obuhvataju analizu razvitka i funkcionisanja univerziteta u doba komunizma i pocetak tranzicije. Burne promene u nasem drustvu devedesetih godina XX veka, najavile su nova traganja i temeljna preispitivanja stanja na nasim visokoskolskim institucijama s osnovnim ciljem da se njihov nacin i program rada uskladi sa savremenim evropskim univerzitetskim standardima i na taj nacin pripremi njihovo integrisanje u mrezu evropskih univerziteta. (shrink)

Ruso i Marks predstavljaju dve paradigmaticne varijante radikalnog suprotstavljanja svetu. Bez sumnje, postoje znacajni momenti konvergencije izmedju ovih mislilaca, primera radi u pogledu podele rada, ili u pogledu samoprinude. Medjutim, nasa je tvrdnja da su uprkos odredjenim tendencijama u strucnoj literaturi divergencije jace nego konvergencije, odnosno, tvrdimo da ovi mislioci predstavljaju dve razlicite varijante radikalnog misljenja. Osnove ovih razlike nailazimo u citanju Rusoa koga opisujemo iz perspektive kolektivne autenticnosti, pravednosti, samoprezentnosti naroda i protesta protiv zavisti. A Marks se ne moze (...) citati iz perspektive krize zbog intenzivirane neuatenticnosti, njegova kritika politicka ekonomije stvara refleksivno polje koje je duboko divergentno u odnosu na Rusoa. (shrink)

Ispitujuci ulogu porodice u procesu intergeneracijskog/transgeneracijskog prenosenja traume i secanja, rad pokusava da odgovori na pitanje na koji nacin suocavanje sa neprozivljenom prosloscu utice na zivote potomaka neposrednih pocinilaca i zrtava holokausta, odnosno, na formiranje identiteta tzv. postgeneracije? Sto je vremenska distanca u odnosu na Drugi svetski rat veca, i sto je broj onih sa neposrednim iskustvom i secanjem manji, termini kao sto su pamcenje i sec?anje poceli su da gube svoje ustaljeno znacenje. Kako je istrazivanje pokazalo, i pored odsustva (...) licnog secanja, pripadnici potomaka onih koji su preziveli masivne traumatske dogadjaje subjektivno su duboko povezani sa secanjem prethodne generacije. U skladu sa cinjenicom da samu traumu i secanje nije moguce fizicki preneti na potomke, rad analizira i poredi termine koje je strucna literatura do sada usvojila, kao sto su sekundarna traumatizacija, tercijarna traumatizacija, zatim, eho traume, ali i postpamcenje. Osnovna teza ovog rada jeste da eho secanja, eho traume, suocavanje s prosloscu, ali i istovremena nemogucnost izmirenja s njom, dovode do tzv. krize identiteta postgeneracije holokausta. (shrink)

Ispitujuci ulogu porodice u procesu intergeneracijskog/transgeneracijskog prenosenja traume i secanja, rad pokusava da odgovori na pitanje na koji nacin suocavanje sa neprozivljenom prosloscu utice na zivote potomaka neposrednih pocinilaca i zrtava holokausta, odnosno, na formiranje identiteta tzv. postgeneracije? Sto je vremenska distanca u odnosu na Drugi svetski rat veca, i sto je broj onih sa neposrednim iskustvom i secanjem manji, termini kao sto su pamcenje i sec?anje poceli su da gube svoje ustaljeno znacenje. Kako je istrazivanje pokazalo, i pored odsustva (...) licnog secanja, pripadnici potomaka onih koji su preziveli masivne traumatske dogadjaje subjektivno su duboko povezani sa secanjem prethodne generacije. U skladu sa cinjenicom da samu traumu i secanje nije moguce fizicki preneti na potomke, rad analizira i poredi termine koje je strucna literatura do sada usvojila, kao sto su sekundarna traumatizacija, tercijarna traumatizacija, zatim, eho traume, ali i postpamcenje. Osnovna teza ovog rada jeste da eho secanja, eho traume, suocavanje s prosloscu, ali i istovremena nemogucnost izmirenja s njom, dovode do tzv. krize identiteta postgeneracije holokausta. (shrink)

Izhodišče prispevka je domneva, da nad precejšnjim delom Salustijevega historiografskega opusa lebdi senca izkušnje dolge državljanske vojne v Rimu v času njegovega življenja. To je razvidno iz zgodovinarjevega prikaza surovega obračuna nobilitete z bratoma Grakh in iz njegove upodobitve Sule in njegove vladavine kot vira moralnega kaosa v desetletju po njegovem zavzetju Rima. Ko razmišlja o vzrokih krize rimske republike v šestdesetih letih pr. Kr. in v času nastanka svojih spisov, se Salustij sicer skuša predstaviti kot nepristranski opazovalec, ki občasno (...) biča napake političnih voditeljev obeh sprtih taborov, aristokracije in ljudstva. Vendar zgodovinar gotovo ne deli Ciceronovega mnenja o slogi med osrednjima skupinama vladajočega sloja kot zadostnem zdravilu za rimske težave. Preveč resno je jemal družbene korenine krize. Pri tem je nedvomno pripisoval odgovornost za krizo vladajočemu sloju. Zato si po Salustijevem mnenju pozornost zaslužijo celo neverodostojni glasniki sprememb, kakršen je bil Katilina. Po eni strani se Salustij ni odmaknil od uničujočega Ciceronovega prikaza voditelja zarote in ga je še dodatno prikazal kot demagoga, ki se, kadar mu to koristi, predstavlja za tipičnega člana nobilitete. Toda po drugi strani slika njegov razmislek o položaju v Rimu kot verodostojen, zlasti ko gre za Katilinov goreč napad na vodilno elito. (shrink)

Algis Mickiinas savo straipsnyje svarsto moder- niojo mokslo ir filosofijos ivykdytq tikroves "su- skliaudimo" judesi, leidusi semiotikams ir dekonst- rukcininkarns teigti kalbq arba diskursq esant pirmi- ne ir svarbiausia galios forma, pasirei3banEia visose 2mogiSkojo patyrimo ir praktikos srityse. Autoriaus tikslas - analizuojant 3i "suskliaudimq" atverti ypa- tingas struktiiras, "kurios niekam nepriklauso ir yra niekur neaptinkamos, ta&au yra esmingiausiy miisy modemiojo hojimo modalumy pamatas". Autorius teigia, jog wenamasis pasaulis - morfologiSkai kon- stituoty ir intuityviai suvokiarny ivykiy ir objekty pa- saulis - (...) yra suskliaudiiamas mokslinio skepsio, o pa- grindu laikoma transcendentine ir homogeniika tik- rove neatsiveria pojiiEiams. Teorinio-metodologinio formalizmo konstitucija, stokojanti intuityvaus as- pekto, neturi vertikalaus matmens ir tegali biiti arti- kuliuota horizontaliai, nuosekliavienalaypte progre-sija, remiantis savo paEios vidinemis taisyklemis. Ji neturi jokio biitino rySio su transcendentine homo- geni3ka tikrove; Sis rySys - arbitralus ir lemia tai, jog tikrovei primetami atsitiktinai parinkti forrnaliai kon- stituoti metodai. Sitoks arbitralus teorinio-metodo- loginio formalizmo ir w e n a m o pasaulio rySys Mic- kiinui leidiia interpretuoti modernyji progresq kaip autoreferentiSkq, subjekto n e t u ~ t j reiskini, kaip ar- bitraly riby nepaisymq, ir moderniqjq galiq kaip de- centralizuotq atsakomybq, kaip "galiq be priehties", kuriq palaiko ir maitina beribes formaliy ir materia- liy konstrukcijy galimybb. 'Ibks visur i3plitqs bet kobo veiksmo arbitralumo ir riby nebuvimo pojiitis ir yra, anot autoriaus, niidienos humanizmo krizes esme. Raktiniai ZodZiai: fenomenologija, swkliaudi- mas, gyvenamasis pasaulis, teorinis-metodologinis f o m l ~. (shrink)

The paper initially establishes the theoretical framework including the crucial notions of the contemporary philosophical and cultural studies the aim of which is to investigate the Global and Individual phenomena. Following the principal tenets of Paul de Man?s tropological approach, the paper also seeks to critically explore theoretical elaborations constituting their own discursive mappings, whereas, at the same time, the latter are subject to the acute critical theoretical endeavours in the context of constructing hyperdiscursive network and spatial logic of the (...) Global, hence totalizing which is precisely to neutralize the Individual. Consequently, by means of their own metadiscursive?schisms?, Foucault?s visibly-invisible interactive relations of power are established, within which the Individual equally constitutes itself as an operational factor of Jameson?s culture as megastructure on the next level of abstraction - cultural selfproduction. The final segment of the paper seeks to highlight the fact that, in the contemporary epoch, discourse coequally constitutes itself as a manipulative factor in Jameson?s?New World System? and Baudrillard?s?fatal strategies of seduction?. Henceforth, within the contemporary discursive mapping establishing itself as a paraliterature in its own right, there remains the issue as to what extent the metastasis of the Global conditions the metastasis of the Individual, and vice versa. U radu se najpre uspostavlja teorijski okvir kljucnih pojmova savremenih filozofskih i kulturoloskih studija koje su usmerene ka proucavanju fenomena globalnog i individualnog. Sledeci osnovne postavke tropoloske analize Pola de Mana, u radu se takodje kriticki preispituju teorijske elaboracije koje konstituisu sopstvene mreze diskurzivnih mapiranja, dok su ista istovremeno predmet ostre kritike u kontekstu konstruisanja hiperdiskurzivne mreze i prostorne logike globalnog, te i totalizujuceg u kome se individualno upravo neutralise. Konsekventno, u?raskolima? njihovih metadiskursa uspostavljaju se Fukoovi vidljivo-nevidljivi relacioni odnosi moci u kojima individulano podjednako postaje operativni faktor Dzejmsonove kulture kao megastrukture na sledecem nivou apstrakcije-kulturne samoproizvodnje. Zavrsni deo rada nastoji da ukaze na cinjenicu da se, u savremenoj epohi, diskurs podjednako konstituise kao manipulativni faktor Dzejmsonovog?novog svetskog sistema? i Bodrijarovih?fatalnih strategija zavodjenja?. Stoga, u mrezi diskurzivnog mapiranja savremene teorije kao svojevrsne paraliterature, ostaje otvoreno pitanje u kojoj meri metastaza globalnog uslovljava metastazu individualnog, i obrnuto. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 178018: Drustvene krize i savremena srpska knjizevnost i kultura - nacionalni, regionalni, evropski i globalni okvir. (shrink)

Višestoljetni model Crkve kao zajednice laika i klerika koji ju inspiriraju i vode, ulazi u funkcionalnu krizu. U doba revolucija i liberalizma laici se nalaze u novim, često oprečnim ulogama: vjernika odanih Crkvi i građana lojalnih sekularnom društvu. Tražeći izlaz iz krize, Crkva se oslanja na sposobnost demokratskog djelovanja laika koji svojim društvenim nastupom promiču kršćanske vrijednosti, ali se i bore za politička prava Crkve. Uz političke stranke katoličke inspiracije posebnu ulogu ima organizirani katolički laikat, kulturno i moralno oblikujući laičke (...) staleže. Pretpovijest nastanka katoličkoga laičkog pokreta (Katoličke akcije) daje uvide u složenost društava druge polovice XIX. i početka XX. st., ali i zavidnu razinu inventivnosti i laika i hijerarhije u aktiviranju laika, što će postati epohalni uspjeh Crkve XX. stoljeća. (shrink)

Fenomenološki etos, po katerem je povzet naslov knjige, izhaja iz etične prenove v evropski filozofiji, ki se je začela na začetku 20. stoletja. Zasnoval ga je oče fenomenologije Edmund Husserl in se ob tem deloma navezal na Schelerjev koncept materialne etike, etike vrednot. Avtor v knjigi prikaže, kaj to pomeni na eni strani za etiko samo, na drugi strani pa za odnos med etičnostjo in religioznostjo. Celotno problematiko pa konkretizira z analizo in interpretacijo razmerja med kategoričnim imperativom in zlatim pravilom (...) kot najstarejšim moralnim pravilom vseh svetovnih civilizacij, tako da ga danes obravnavamo kot ključni element svetovnega etosa. V tem kontekstu sta prek Assmannovega in Girardovega tematiziranja krščanstva problematizirana tudi monoteistična ekskluzivnost in nasilnost. V sklepnem delu knjige je prikazan razvoj fenomenološkega etosa od Husserl prek Heideggerja in Levinasa do Derridaja in Mariona. Knjiga se sklene s predstavitvijo vloge in pomena fenomenološkega etosa v kontekstu globalne krize sodobnega sveta. (shrink)

Namera ovog teksta je da prikaze tri medjusobno povezane projekcije savremene globalne krize postmodernog kapitalizma: diskurzivnu, sociolosku i kulturolosko-politicku. Diskurzivna projekcija promislja krizu postmodernog kapitalizma kroz perspektivu prestrukturacije paradigme diskursa, socioloska projekcija podaje interpretaciju paradigme postmodernih drustvenih ekonomija, dok kulturolosko-politicka promislja postmodernu formu?ideologije? svakodnevnog zivota, postavljajuci pitanje: da li imamo adekvatnu alternativu?

Namera ovog teksta je da prikaze tri medjusobno povezane projekcije savremene globalne krize postmodernog kapitalizma: diskurzivnu, sociolosku i kulturolosko-politicku. Diskurzivna projekcija promislja krizu postmodernog kapitalizma kroz perspektivu prestrukturacije paradigme diskursa, socioloska projekcija podaje interpretaciju paradigme postmodernih drustvenih ekonomija, dok kulturolosko-politicka promislja postmodernu formu?ideologije? svakodnevnog zivota, postavljajuci pitanje: da li imamo adekvatnu alternativu?

Osnovna intencija istrazivanja je da retrospektivno sagleda promene u konstruktu pozeljnog modela zenskih rodnih uloga u periodu 'razvijenog samoupravnog socijalizma' (1970-tih), periodu strukturne krize socijalizma (1980-tih) i postsocijalistickom periodu srpskog/jugoslovenskog drustva, onako kako je on konstruisan u zenskom casopisu 'Bazar'. Kroz osnovne postavke teorijskog okvira istrazivanja pokusacemo da koncipiramo i priblizimo se pretpostavljenom novom komunikacionom modelu koji ce biti u stanju da u istrazivanje inkorporira sve promene nastale u samom procesu komunikacije izmedju emitera i recipijenta i time doprinesemo boljem razumevanju (...) sadrzaja poruke. (shrink)

Zkoumání dějin environmentálně filosofického myšlení v kontextech vývoje společenských poměrů u nás (na rozdíl od zahraničí) dosud stálo poněkud stranou pozornosti. Přitom se jedná o problematiku bytostně filosofickou (řešící vztah člověka a světa), navíc nabývající na naléhavosti v kontextech globální krize prostředí. Text chce přispět k obhajobě názoru, že původní a autentická filosofická tvorba byla a zůstává velmi významnou součástí naší duchovní kultury. Zabývat se dějinami domácího filosofického myšlení má smysl a v konkrétních podobách to může i dnes nabízet pozoruhodné (...) inspirace. Následující retrospektiva usiluje o doplnění obrazu dějin našeho myšlení (filosofie i vědy) o dosud neodhalené detaily a souvislosti a hledá i odpověď na otázku po původnosti myšlení našich autorů. Především jde o konkretizaci historiografického pohledu na některé ne zcela uspokojivě podchycené etapy dějin naší (české i slovenské) filosofie. Z tohoto důvodu se zaměříme na stručnou kritickou reflexi oné dominující (tedy marxistické) filosofie, zatímco podoby myšlení neoficiálního (underground, samizdat) ponecháváme stranou. Za jeden z pozoruhodných zjištěných aspektů můžeme např. považovat převahu slovenských autorů v první polovině normalizačního období (problematika VTR), kterou teprve následně doplnilo úsilí o systematičtější obecně filosofický pohled autorů českých (zejm. R. Kolářský a J. Šmajs). Studie nakonec dospívá v hodnocení etapy "reálného socialismu" (resp. období normalizace) k závěru, že nelze vystačit se zjednodušenou představou o naprostém oficiálním zamlčování environmentálních otázek a popírání reálných problémů a krizových projevů. (shrink)

U ovom se članku razmatra pitanje da li se u teorijama duha u prvoj polovici 20. stoljeća mogu pronaći razlozi koji bi nas naveli na to da u takozvanoj postmoderni govorimo o kraju duha, čovjeka i etičkoga, odnosno da li se bilo gdje u ovim konceptima previdjelo nešto što bismo mi danas mogli iskoristiti, prvenstveno u etičkom smislu. U prvom i drugom dijelu članka posvećujemo se u prvom redu Cassirerovoj teoriji duha, kako bismo uz pomoć ovog reprezentativnog mislitelja i njegove (...) kritike mogli bolje razumjeti gdje bi se trebali tražiti pravi razlozi za »smrt duha«. Sam postmoderni diskurs ne pruža nikakve razloge i ne može dati odgovor na krizu koja traje već više od stotinu godina, jer je i on sam simptom te krize. Na temelju trostruke aspektivnosti dijalektike duha , njegove neizvjesnosti i fragilnosti, u trećem dijelu ovog teksta se uvodi mogućnost etičkoga. Vjerujem da se kroz specifičnu obradu ovog problema može istražiti pitanje: kako je danas uopće još moguće govoriti o etičkome i u čemu bi se mogao sastojati njegov mogući smisao? (shrink)

U ovom tekstu pokusavam da pokazem primere ispoljavanja krize identiteta u kulturi, koja se upravo odvija u Skandinaviji. Posebnost ove krize je u tome sto je ona pogodila vecinu drustva u vreme kada se?skandinavski model? drzave blagostanja polako rusi sa nastankom globalnih finansijskih problema. U centru ove krize je ideja Homo Scandinavicusa cije je postojanje istovremeno ugrozeno i ciji je sadrzaj doveden u pitanje. U svim skandinavskim zemljama takozvane?kulturne bitke? bile su koriscene kao?teska artiljerija? pri artikulisanju stavova obe sukobljene strane. (...) Na primerima pokazujem kako je?javnost? postala talac poprista sukoba identiteta. Takodje cu na primerima alternativnih strategija pokazati zasto one nisu uspele da pruze funkcionalne alternative vodecim rivalskim strategijama identiteta. Priroda ove krize i nacini njenog ispoljavanja nisu ograniceni na Skandinaviju i zato su razmatranja njenih posledica relevantna i za siri uvid. (shrink)

U ovom tekstu pokusavam da pokazem primere ispoljavanja krize identiteta u kulturi, koja se upravo odvija u Skandinaviji. Posebnost ove krize je u tome sto je ona pogodila vecinu drustva u vreme kada se?skandinavski model? drzave blagostanja polako rusi sa nastankom globalnih finansijskih problema. U centru ove krize je ideja Homo Scandinavicusa cije je postojanje istovremeno ugrozeno i ciji je sadrzaj doveden u pitanje. U svim skandinavskim zemljama takozvane?kulturne bitke? bile su koriscene kao?teska artiljerija? pri artikulisanju stavova obe sukobljene strane. (...) Na primerima pokazujem kako je?javnost? postala talac poprista sukoba identiteta. Takodje cu na primerima alternativnih strategija pokazati zasto one nisu uspele da pruze funkcionalne alternative vodecim rivalskim strategijama identiteta. Priroda ove krize i nacini njenog ispoljavanja nisu ograniceni na Skandinaviju i zato su razmatranja njenih posledica relevantna i za siri uvid. (shrink)

The main goal of this paper is the reaffirmation and emphasis of the radical, revolutionary aspect of Kierkegaard?s thought which has been mainly neglected in the standard literature on the Danish thinker. The author contends that there were two crises in Kierkegaard?s life: in 1838 and 1848. In 1838 Kierkegaard completely withdrew from the world and people into his?hidden inwardness?, which he claimed to be the essence of true Christianity. In 1848 he broke through his isolation and spoke openly of (...) his new conviction. He stressed the practical and revolutionary character of Christianity, which demanded revolutionary change of the entire society and inner revolution in the individual personality in accordance with the authentic early Christian faith. Glavni cilj ovog rada je reafirmacija i naglasavanje radikalnog, revolucionarnog aspekta Kjerkegorove misli koji je bio uglavnom zanemaren u standardnoj literaturi o danskom misliocu. Autorka tvrdi da su u Kjerkegorovom zivotu postojale dve krize: 1838. i 1848. Godine 1838. Kjerkegor se potpuno povukao iz sveta i od ljudi u svoju?skrivenu unutrasnjost? za koju je tvrdio da je sustina istinskog hriscanstva. Godine 1848. on je razbio sopstvenu izolaciju i otvoreno progovorio o svom novom ubedjenju. Naglasio je prakticki i revolucionarni karakter hriscanstva koji je zahtevao revolucionarnu promenu citavog drustva i unutrasnju revoluciju u licnosti pojedinca u skladu sa autenticnom ranom hriscanskom verom. (shrink)