Kultūrinių objektyvacijų dinamiką Husserlis įvardija sedimentacijos terminu, kuris apima atrastos prasmės formulavimą materialiose juslinėse išraiškose ir šių pasyviai egzistuojančių reikšmių reaktyvavimą. Šiame straipsnyje analizuojama sedimentacijos samprata susiejant ją su Husserlio apmąstymais apie kultūros krizę. Skirtingai nuo įprastų Husserlio kultūros filosofijos interpretacijų, teigiančių, kad mokslų krizė kyla dėl jų moksliškumo neadekvatumo ir negebėjimo spręsti gyvenimo prasmės problemų, aš teigiu, kad krizė gali būti suprasta kaip sedimentacijos dvilypumo rezultatas. Sedimentacijos ne tik išsaugo žinias, bet ir sukuria iliuziją, kad (...) žinios atkuria pačios save. Husserlis apmąstydamas kultūros krizę nuo teorinės filosofijos gręžiasi į praktinę filosofiją. (shrink)

Prostřednictvím Hegelovy filosofie ducha předkládaná studie usiluje ospravedlnit Descartovo „umrtvení“ přírody na res extensa jakožto výlučnou podmínku možnosti řešení environmentální krize. Odhaluje, že moderní vykořisťující vztah člověka k přírodě není základem environmentální krize, nýbrž základem jejího řešení. Toto odhalení odvrací naši pozornost od (teoretického) soustředění se na základ a nutí vyjít vstříc (praktickému) každodennímu životu. Toto „překonání zprostředkování“ ústí ve stanovisko „reflektované naivity“, které ví, že nemá „přehodnocovat“ kapitalismem institucionalizovaný instrumentální vztah člověka k přírodě, nýbrž ho konsekventně naplňovat, aby lidstvo (...) vymáhalo energii z přírody ještě efektivnějším způsobem a tím vytlačilo z trhu způsob méně účinný. Příslibem je, že ještě efektivnější vymáhání energie z přírody dovolí ponechat přírodu zasaženou méně účinným vymáháním nedotčenou ve smyslu Heideggerova konceptu Gelassenheit. (shrink)

V rámci filosofie věd panuje široká shoda na tom, že druhá polovina 20. století složila „labutí píseň" pozitivismu. Milton Friedman a Paul Samuelson, dva klíčoví autoři k metodologii ekonomie v daném časovém období, přitom tento vývoj ve filosofii vědy prý nikdy nereflektovali. Pozitivistická východiska - v prvé řadě v podobě redukcioni- stického přístupu - jsou tudíž stále přítomna ve vlivných teoretických konceptech rozvinutých ekonomy hlavního proudu. Značný počet autorů však v současnosti sdílí náhled, že tyto koncepty v nezanedbatelné míře přispěly (...) k vývoji, jenž ústil ve finanční krizi, vrcholící v letech 2008 a 2009. Předkládaný článek se proto táže, zda to byla právě krize - v níž mnozí spatřují empirické zamítnutí řady pozitivistických konceptů - která napsala „labutí píseň" pozitivismu v ekonomii hlavního proudu. (shrink)

"Evropa" je eden od motivov, ki jih je Derrida v svojih spisih najbolj kontinuirano obravnaval. V Mémoire se je ukvarjal s Husserlovim Dunajskim predavanjem iz leta 1935, k temu besedilu pa se je zopet vrnil v Voyous iz leta 2003. Pričujoči esej spremlja Derridajevo pot skozi pol stoletja in skozi različne faze: od obravnave Husserlovega prezrtja izvorov krize, evrocentrizma transcendentalne teleologije, mistifikacije monogenealogije, do opredelitev možnosti in nalog Evrope kot cap, kritike Kantovih pojmov kozmopolitizma in gostoljubja in avto-imunizacije uma. Pregled (...) se začenja z Moshosovo inačico zgodbe o posilstvu Evrope, na koncu pa vpelje referenco na skoraj neznanega nemškega filozofa Friedlanderja/Mynono , katerega Kantovsko videnje sveta pomeni vzporednico Derridajevemu alter-mondialisme.“Europe“ is one of the most continuous motives in Derrida’s writings. In his Mémoire from 1953/54, he interrogates Husserl’s Vienna lecture from 1935, and in Voyous he once again comes back to this text. The essay follows Derrida’s path through fifty years and through its different phases: Husserl’s neglect of the origins of crisis, the Eurocentrism of transcendental teleology, the mystification of monogenealogy, the possibilities and tasks of Europe as a cap, the critique of the Kantian concepts of cosmopolitism and hospitality , the auto-immunization of reason itself. The survey begins with the story of the rape of Europe in Moschos’ version, and it ends with a reference to Friedlaender/Mynona , rather unknown German philosopher, whose Kantian world vision parallels Derrida’s alter-mondialisme. (shrink)

[The Historical Roots of Our Environmental Crisis; ].

Krize spojená s příchodem pandemie koronaviru ukázala, že užitečné expertní vědění sice podle všeho existuje, ale ne každému, kdo se představí jako expert, bychom měli věřit. Slovy doktora House: „Všichni lžou.“ Lžou i odborníci. Kapitola se zaměřuje na situace, kdy odborník lže takříkajíc „s dobrým úmyslem,“ neboť se domnívá, že pravda by veřejnost vedla k chování, které není společensky žádoucí. V takovém případě se jedná o lhaní paternalistické, protože má ochránit veřejnost před ní samotnou. Ukážeme příklady, kdy k němu dochází, (...) a pokusíme se i odhadnout, jak dobře takový pokus o manipulaci veřejnosti funguje krátkodobě i dlouhodobě. Protože výsledky našeho rozboru nenaznačují, že by dobročinné lhaní odborníků bylo skutečně společensky prospěšné, pobavíme se také o tom, proč by se mu člověk v roli experta měl raději vyhnout. (shrink)

Během nedávno započaté hospodářské krize se paralelně s aplikací netradičních hospodářských politik zvýšil tlak na potlačení ortodoxních ekonomických teorií hlavního proudu a po několika desetiletích se v ekonomii znovu otevírá prostor pro nové teorie, metodologie, paradigmata. Cíle této práce jsou tři. Cílem prvním je obecná sumarizace základních východisek post keynesiánské ekonomické metodologie. Cílem druhým je pak jasné vymezení této heterogenní teorie vůči neoklasické metodologii s ambicí zcela od základů alternovat tuto starou metodologii. A konečně cílem třetím je analýza architektury post (...) keynesiánské makroekonomické metodologie včetně její primární metody zkoumání. Ta je spojena zejména s kritikou absence realismu v neoklasické ekonomii. (shrink)

Članak je kritičko preispitivanje krize u vladavini zakona u kontekstu suvremene politike u SAD. Tekst navodi neke primjere američke nacionalne i vanjske politike u svezi s tzv. ‘kultom demokracije’. Članak je podijeljen na dva dijela. Prvi se dio bavi izvješćem, koje se bavi, redom, službenim odnosima SAD prema međunarodnom zakonodavstvu; zatim prema moći institucije predsjedništva; te glede uloge Vrhovnoga Suda. Drugi dio ispituje neke filozofijske implikacije američke politike, a u svezi s pitanjima demokracije i vladavine zakona.

Višestoljetni model Crkve kao zajednice laika i klerika koji ju inspiriraju i vode, ulazi u funkcionalnu krizu. U doba revolucija i liberalizma laici se nalaze u novim, često oprečnim ulogama: vjernika odanih Crkvi i građana lojalnih sekularnom društvu. Tražeći izlaz iz krize, Crkva se oslanja na sposobnost demokratskog djelovanja laika koji svojim društvenim nastupom promiču kršćanske vrijednosti, ali se i bore za politička prava Crkve. Uz političke stranke katoličke inspiracije posebnu ulogu ima organizirani katolički laikat, kulturno i moralno oblikujući laičke (...) staleže. Pretpovijest nastanka katoličkoga laičkog pokreta (Katoličke akcije) daje uvide u složenost društava druge polovice XIX. i početka XX. st., ali i zavidnu razinu inventivnosti i laika i hijerarhije u aktiviranju laika, što će postati epohalni uspjeh Crkve XX. stoljeća. (shrink)

Žymus Lietuvos sociologas Vytautas Kavolis visą akademinę karjerą plačiai tyrinėjo laisvės klausimą, nors ir nenaudojo „laisvės sociologijos“ pavadinimo. Jo daugiamatė analizė apėmė politines institucijas, kultūros normas, istorinę evoliuciją ir globalias perspektyvas, atskleisdama sudėtingą visuomenės struktūrų ir asmens laisvių sąveiką. Šiame straipsnyje politinės sociologijos požiūriu, išskaidant laisvės ir jos apraiškų įvairiuose visuomenės kontekstuose supratimą, bandoma kristalizuoti V. Kavolio sociologinius rėmus. V. Kavolio tarpdisciplininis požiūris, metodologinis originalumas ir reflektyvi analizė prisidėjo prie gilaus visuomenės laisvėjimo dinamikos ir galios santykių tyrinėjimo, metė iššūkį (...) nusistovėjusioms paradigmoms ir pasisakė už įtraukesnę ir teisingesnę visuomenę. Jo įžvalgos tebėra aktualios šiandienei Lietuvai, išgyvenančiai postsovietinį virsmą ir susiduriančiai su globaliais iššūkiais. (shrink)

Zkoumání dějin environmentálně filosofického myšlení v kontextech vývoje společenských poměrů u nás (na rozdíl od zahraničí) dosud stálo poněkud stranou pozornosti. Přitom se jedná o problematiku bytostně filosofickou (řešící vztah člověka a světa), navíc nabývající na naléhavosti v kontextech globální krize prostředí. Text chce přispět k obhajobě názoru, že původní a autentická filosofická tvorba byla a zůstává velmi významnou součástí naší duchovní kultury. Zabývat se dějinami domácího filosofického myšlení má smysl a v konkrétních podobách to může i dnes nabízet pozoruhodné (...) inspirace. Následující retrospektiva usiluje o doplnění obrazu dějin našeho myšlení (filosofie i vědy) o dosud neodhalené detaily a souvislosti a hledá i odpověď na otázku po původnosti myšlení našich autorů. Především jde o konkretizaci historiografického pohledu na některé ne zcela uspokojivě podchycené etapy dějin naší (české i slovenské) filosofie. Z tohoto důvodu se zaměříme na stručnou kritickou reflexi oné dominující (tedy marxistické) filosofie, zatímco podoby myšlení neoficiálního (underground, samizdat) ponecháváme stranou. Za jeden z pozoruhodných zjištěných aspektů můžeme např. považovat převahu slovenských autorů v první polovině normalizačního období (problematika VTR), kterou teprve následně doplnilo úsilí o systematičtější obecně filosofický pohled autorů českých (zejm. R. Kolářský a J. Šmajs). Studie nakonec dospívá v hodnocení etapy "reálného socialismu" (resp. období normalizace) k závěru, že nelze vystačit se zjednodušenou představou o naprostém oficiálním zamlčování environmentálních otázek a popírání reálných problémů a krizových projevů. (shrink)

Pratarmę, rankraščio nuorašą ir vertimą parengė Dalius Jonkus, Lietuvos kultūros tyrimų institutas.

Religija se vratila na mjesto političkog i kulturnog čimbenika. Nakon što su političke ideologije, čija su sekularna i svjetovna obećanja spasenja utjecala na povijest 20. stoljeća na radikalan način, obesnažena, ponovna pojava religije na globalnom nivou ne može biti zanemarena: kao žarišna sila po pitanju vođenja vlastitog života, kao jamac kulturnom identitetu i kao religijsko-politička kreativnost. Ne možemo više razumjeti trenutno stanje u svijetu, njegove krize, konflikte i ratove, ali također i samopercepciju i samosvjesnost izvaneuropskih kultura i naroda, ako isto (...) tako ne shvatimo da se religija kao »moć života« vratila. U dodatku skice ovog procesa ovaj članak postavlja pitanje: koji su kulturni i politički izazovi s kojima se posebno suočavaju sekularna društva Zapada? (shrink)

Pregledujem sedanje slepe ulice zahodne filozofije in predlagam nov začetek. V sedanjem trenutku prevladujejo tri najmočnejše pojmovne opcije; skepticizem, kognitivni privilegij in historicizem. Prvi je škandal, drugega zavračajo vse strani, tretji pa je trenutno dokaj zanemarjen. Historicizem ali zgodovinskost - pojem, daje mišljenje notranje historizirano, da je mišljenje zgodovina - je edini velik nov prispevek moderne filozofije k glavnim pojmovnim virom zahodne tradicije. Sodobna filozofija, posebno angloameriška analitična filozofija, je v bistvu nadaljevanje filozofije 17. stoletja in predkantovske filozofije 18. stoletja, (...) ki ju begajo »nepomembnosti« 19. stoletja; kontinentalna filozofija, v glavnem francoska in nemška, pa se je zdaj pripravljena prilagoditi ahistoricizmu analitične filozofije. Predlagam ponovno odkritje historicizma in prepoznam številne različne strategije, ki dajejo prednost taki politiki, za katero napovedujem, da bo še enkrat prišla na vrsto v naslednjem stoletju. Še posebej skrbno raziskujem vidike prve filozofije, zaprtih sistemov, rešitev problemov reference in predikacije, odnos med naravo in kulturo, odnos med realizmom in idealizmom in naravo ter funkcijo osebe ali sebstva. Ugotavljam, da se sodobna filozofija mora spoprijeti s prispevki Kantovega konstruktivizma in Heglove simbioze in iti preko obeh. Med dokazovanjem orišem splošno krivuljo zahodne filozofije vse do današnjih časov. (shrink)

V članku poskušam analizirati nekatere značilne diskurze posvečene »neuspehu avantgarde« ter tako osvetliti latentno strukturo zanikanja / potlačitve / izključitve, na kateri leži temelj zahodne moderne umetnosti, se pravi strukturo, ki je bila razvita kot druga plat samooblikovanja umetnosti v dobi, ko je nastal mit o njeni avtonomiji. Odkar so moderne »umetnosti« padle v rodovno kategorijo »Umetnost«, ta daje videz, da je postajala vedno bolj obrobna, da pa je hkrati pridobivala v zameno več privilegijev. Da bi se lahko vzpostavila v (...) sublimiranem območju visoke kulture, je bila umetnost morda prisiljena zavreči vse, česar ni bilo mogoče udobno uskladiti z njeno samodefinicijo. Medtem ko so dualizem med »visoko« in »nizko« kulturo prenehali utemeljevati v realnosti, so izumili nov pripomoček, da bi zavaroval navidezne meje, ter da bi pospešil proces avtonomizacije umetnosti. Modernizem v tem primeru služi kot bolj izpopolnjen ter okrepljeni vzvod potlačitve; vsebuje tudi uporniško avantgardo, ki služi za začasno sprostitev potlačenega. Medsebojna povezanost med modernizmom in avantgardo se bo tako pokazala kot spopad med estetiko nadzora in estetiko anarhije. (shrink)

Koje su mogućnosti čovjeka da preokrene putove razvoja prema mogućim civilizacijskim rješenjima, osnovno je pitanje na koje Fritjof Capra pokušava odgovoriti. Rad prikazuje na koji način Capra vidi krizu suvremenog društva i znanosti, te koje alternative vidi kao rješenja; njegov angažman pokazuje se u cjelini kao etički usmjeren na spoznaju načina odnosa u svijetu, čovjekove naravi i njegova najvišeg dobra, te je praktički usmjeren na razumijevanje konkretnog čovjekova opstanka. U radu se postavlja pitanje o mogućnosti uspoređivanja uvida istočnjačkih mistika i (...) suvremenih fizičara, onako kako to radi Fritjof Capra, te na koje se probleme nailazi kada se metode, nekada udaljenih kultura, postavljaju kao relevantni učesnici naše svakodnevne prakse. Caprini uvidi u uzroke krize, analizom mehanicističko-znanstvenog pristupa i prikaz posljedica koje je takav pristup prouzročio, pogađaju u srž problema. Njegove opservacije i primjedbe na stanje u svijetu razložne su i korisne široj stručnoj publici. Međutim, njegovo viđenje izlaska iz krize, odnosno njezino rješenje ili nadvladavanje zapada u svojevrsni religijsko-znanstveni sinkretizam, s jedne strane, a s druge u scijentizam i konstruktivizam.This work questions the possibility of comparing the insights of eastern mysticism and modern physical science in a way of Fritjof Capra and also tries to present the problems of stating the methods of once distant cultures as relevant factors in our daily practice. While arguing for such comparison we face a lot of questions: are mysticism and modern physical science on different levels of reality; is there any sense in considering these levels “restricted”; are mysticism and modern physical science operating inside separated realms of reality with non-existent trans-level concepts and relations; – these being only a few questions opened by this perspectival comparison. In the last case, for example, if two realms of reality exist, one is opened to symbolic consciousness and linguistically expressible, and the other one is opened to non symbolic consciousness and linguistically non-expressible. Though this Capra’s approach is in many aspects obscure and questionable in substantive level, it, however, on methodological level completely fits into orientational frame of bioethics as multi-perspectival area. (shrink)

U radu ću pokušati ukazati na moguće doprinose razmatranja metafora kao načela spoznaje raspravi o konceptualnim temeljima krize u medicini. Stoga ću u prvom dijelu rada dati sažeti prikaz temeljnih postavki kognitivne teorije metafore u djelu Georgea Lakoffa i Marka Johnsona koje će poslužiti kao smjernice u propitivanju metafora zdravlja i bolesti. U drugom dijelu u razmatranje ću uzeti primjere metafora vezanih uz pojmove zdravlja i bolesti uvriježenih kako u svakodnevnom govoru tako i u znanstvenim i stručnim medicinskim diskursima. Pokušat (...) ću ukazati na koji način one utječu na poimanje zdravlja i bolesti te usmjeruju djelovanje unutar medicinske prakse, u kojoj se kriza medicine najjasnije očituje u vidu dehumaniziranog karaktera odnosa između aktera te prakse. Također će biti riječi i o nekonvencionalnim, alternativnim metaforama i njihovim potencijalima za uspostavu drukčijih, humanijih pojmova i principa prema kojima bi se medicinska praksa mogla ravnati. U konačnici ću ponuditi jedan takav prijedlog koji proizlazi iz temeljnih postavki kognitivne teorije metafora.In this paper I will attempt to point out possible contributions of considering metaphors as principles of cognition to the discussion on conceptual grounds of crisis in medicine. Hence the first part will be a brief review of the basic features of cognitive theory of metaphor in the works of Georg Lakoff and Mark Johnson, which will serve as guidelines in examining metaphors of health and illness. The second part will deal with conventional metaphors associated with the notions of illness and health in everyday speech as well as in scientific and professional medical discourses. I will try to indicate the ways in which these metaphors influence notions of health and illness, thus directing actions in medical practice, which is the place where the crisis of medicine is most clearly manifested in the form of dehumanised character of relationship between medical practice participants. Unconventional, alternative metaphors and their potential for establishing different, more humane notions and principles which could guide medical practice will also be discussed. Finally, I will offer one such proposal which follows the basic ideas of cognitive theory of metaphor. (shrink)

U ovom se članku razmatra pitanje da li se u teorijama duha u prvoj polovici 20. stoljeća mogu pronaći razlozi koji bi nas naveli na to da u takozvanoj postmoderni govorimo o kraju duha, čovjeka i etičkoga, odnosno da li se bilo gdje u ovim konceptima previdjelo nešto što bismo mi danas mogli iskoristiti, prvenstveno u etičkom smislu. U prvom i drugom dijelu članka posvećujemo se u prvom redu Cassirerovoj teoriji duha, kako bismo uz pomoć ovog reprezentativnog mislitelja i njegove (...) kritike mogli bolje razumjeti gdje bi se trebali tražiti pravi razlozi za »smrt duha«. Sam postmoderni diskurs ne pruža nikakve razloge i ne može dati odgovor na krizu koja traje već više od stotinu godina, jer je i on sam simptom te krize. Na temelju trostruke aspektivnosti dijalektike duha , njegove neizvjesnosti i fragilnosti, u trećem dijelu ovog teksta se uvodi mogućnost etičkoga. Vjerujem da se kroz specifičnu obradu ovog problema može istražiti pitanje: kako je danas uopće još moguće govoriti o etičkome i u čemu bi se mogao sastojati njegov mogući smisao? (shrink)

Masarykovo a Husserlovo pojetí duševní krize evropského lidstva -- Pokus o českou národní filosofii a jeho nezdar -- Kolem Masarykovy filosofie náboženství.

The paper initially establishes the theoretical framework including the crucial notions of the contemporary philosophical and cultural studies the aim of which is to investigate the Global and Individual phenomena. Following the principal tenets of Paul de Man?s tropological approach, the paper also seeks to critically explore theoretical elaborations constituting their own discursive mappings, whereas, at the same time, the latter are subject to the acute critical theoretical endeavours in the context of constructing hyperdiscursive network and spatial logic of the (...) Global, hence totalizing which is precisely to neutralize the Individual. Consequently, by means of their own metadiscursive?schisms?, Foucault?s visibly-invisible interactive relations of power are established, within which the Individual equally constitutes itself as an operational factor of Jameson?s culture as megastructure on the next level of abstraction - cultural selfproduction. The final segment of the paper seeks to highlight the fact that, in the contemporary epoch, discourse coequally constitutes itself as a manipulative factor in Jameson?s?New World System? and Baudrillard?s?fatal strategies of seduction?. Henceforth, within the contemporary discursive mapping establishing itself as a paraliterature in its own right, there remains the issue as to what extent the metastasis of the Global conditions the metastasis of the Individual, and vice versa. U radu se najpre uspostavlja teorijski okvir kljucnih pojmova savremenih filozofskih i kulturoloskih studija koje su usmerene ka proucavanju fenomena globalnog i individualnog. Sledeci osnovne postavke tropoloske analize Pola de Mana, u radu se takodje kriticki preispituju teorijske elaboracije koje konstituisu sopstvene mreze diskurzivnih mapiranja, dok su ista istovremeno predmet ostre kritike u kontekstu konstruisanja hiperdiskurzivne mreze i prostorne logike globalnog, te i totalizujuceg u kome se individualno upravo neutralise. Konsekventno, u?raskolima? njihovih metadiskursa uspostavljaju se Fukoovi vidljivo-nevidljivi relacioni odnosi moci u kojima individulano podjednako postaje operativni faktor Dzejmsonove kulture kao megastrukture na sledecem nivou apstrakcije-kulturne samoproizvodnje. Zavrsni deo rada nastoji da ukaze na cinjenicu da se, u savremenoj epohi, diskurs podjednako konstituise kao manipulativni faktor Dzejmsonovog?novog svetskog sistema? i Bodrijarovih?fatalnih strategija zavodjenja?. Stoga, u mrezi diskurzivnog mapiranja savremene teorije kao svojevrsne paraliterature, ostaje otvoreno pitanje u kojoj meri metastaza globalnog uslovljava metastazu individualnog, i obrnuto. PR Projekat Ministarstva nauke Republike Srbije, br. 178018: Drustvene krize i savremena srpska knjizevnost i kultura - nacionalni, regionalni, evropski i globalni okvir. (shrink)

Proboj zapadne europske filozofske misli na čijem se začelju pojavljuje ime francuskog mislioca R. Descartesa za sobom je donijelo oživljavanje čovjekove svijesti – tzv. post-renesansno intelektualno buđenje koje je navijestilo i označilo početak novog – modernoga doba, koje je na spoznajnoteorijskoj razini prepoznato kao početak vladavine instrumentalnog uma, odnosno, hegemonije Descartesovog cogita.U ovome radu nastoji se istražiti, pojasniti i protumačiti ulogu i značaj cogita u odnosu na moralno djelovanje modernoga čovjeka u percepciji suvremenog i glasovitog kanadskog filozofa, teoretičara i mislioca (...) Charlesa Taylora. Ima li um doista ekskluzivni primat nad čovjekovim djelovanjem, te kako u svjetlu uma objasniti i razumjeti krizu ethosa suvremenog čovjeka i pokušati pronaći adekvatno rješenje za pitanje globalne krize morala koja je zahvatila kompletnu civilizaciju našeg doba? – samo su neka među sličnim pitanjima koja će se propitati u ovome radu.The breakthrough of the Western European philosophic thought, whose final name is that of the French theorist R. Descartes, brought with it the revival of man’s conscience or the so-called post-Renaissance intellectual awakening, which announced and signified the beginning of a new – modern age, that was recognized on the cognitive-theoretical level as the beginning of the rule of instrumental reason, that is, the hegemony of the Descartean cogito.This presentation tends to research, clarify and interpret the role and the significance of the cogito in relationship with man’s moral action and generally, with the theory of morality of the modern Canadian philosopher, theorist and thinker Charles Taylor. Does reason indeed hold exclusive supremacy over man’s actions and how does one explain and understand the crisis of the modern man’s ethos in the light of reason, and try to find an adequate solution for the issue of a global morality crisis, which has taken over the entire civilization of our time? – are only some among a number of similar questions that will be discussed in this paper. (shrink)

Čovjek je biće dijaloga, biće komunikacije, te se upravo na ovome području najuočljivije manifestiraju znakovi moguće krize. Cornelio Fabro, analizirajući komunikacijsku situaciju današnjeg čovjeka, uočava kako je tišina zamijenila govor. Razgovor sa samim sobom, bez kojega nema niti dijaloga sa drugima, supstituiran je čovjekovim pokušajem da putem umjetnosti, kulture ili filozofije uspostavi izvanjski dijalog sa svijetom koji ga okružuje. Kultura nastala u ovakvom okružju »duhovne pustinje«, kako kaže Fabro, također sama postaje kulturom egzistencijalno-duhovnog kolapsa.U radu se kritički propituje teza po (...) kojoj je čovjek osamljen, predan duhovno-kulturnoj pustinji isključivo zbog toga što se udaljio od svoga temelja, što prvenstveni interes njegova cjelokupnog istraživanja ne leži u području bitka i realnosti, nego u području mogućeg i virtualnog.Man is a being of dialogue, being of communication, and this is the area where signs of possible crisis most visibly manifest themselves. C. Fabro, analysing communicational situation of contemporary man, notices how silence have replaced speaking. Dialogue with him/herself, which is the condition for dialogue with others, is substituted by man’s endeavour in establishing external dialogue with the world around him/her, by means of art, culture and philosophy. Culture, made in circumstances of so called »spiritual desert«, itself becomes a culture of existential-spiritual collapse.This article critically examines thesis on man’s solitude, or his/hers devotion on spiritual-cultural desert, exclusively because he/she has distanced him/heself from his/her foundations, i. e. because primary interest of his/hers does not lay in the area of Being and reality, but in the area of possible and virtual. (shrink)

The crisis of contemporary art is a paradigmatic example of the crisis of spiritual values in today's world. The main cause of this crisis, it is argued, lies in the spirit of modern sciences. These do not find their object as a ready given, but rather determine it themselves, from their own standpoint, and thus basically produce it. Due to enormous technological development, modern civilization has turned the whole world into the Eleatic One. In materializing the uniform spirit of technology (...) in our world the role of the new audio-visual media: cinema, radio, television, video and the internet, has been crucial. Technology has become a powerful instrument of modern power: it has enabled a concentration of power in the hands of technical, cultural and political administration, as well as automatically expanding mass production and consumption, and finally subordination of people to methodic education, control and manipulation. These are main features of the spirit of the contemporary technical civilization where technology is not understood as something technical but rather as a mode of existence, connected with science and industry. By changing the way in which human life is lived, and the way in which human community is ordered, the purpose and perception of the work of art has also changed. Beauty is not taken to be a result of subjective experience and something belonging to the object as such. The sphere of the aesthetic has become the ground for manifesting relativism and subjectivism in various forms. With the development of knowledge and human power, the contemporary world has begun to sink into nihilism, losing a sense for anything bearing the stamp of individuality. In such a world, everything, including the sphere of spiritual values, is reduced merely to what is useful and efficient.. Kriza savremene umetnosti predstavlja paradigmatican primer krize duhovnih vrednosti u savremenom svetu. Glavni uzrok te krize autor vidi u duhu modernih nauka za koje je karakteristicno da svoj predmet ne nalaze kao gotovu datost, vec ga same odredjuju sa svog stanovista i tako ga iz osnova proizvode. Zahvaljujuci ogromnom razvitku tehnike moderna civilizacija je ceo svet pretvorila u elejsko jedno. Kljucnu ulogu u realizaciji uniformnog duha tehnike u nasoj savremenosti imali su novi audio vizuelni mediji: film, radio, televizija, video i Internet. Tehnika je postala mocan instrument moderne vlasti: ona je omogucila koncentraciju moci u rukama tehnicke, kulturne i politicke uprave, masovnu proizvodnju i potrosnju koje se automatski sire, podcinjavanje ljudi metodskom skolovanju, kontroli i manipulaciji. To su najvaznija obelezja duha savremene tehnicke civilizacije u kojoj se tehnika ne shvata kao nesto tehnicko vec kao jedan nacin egzistencije povezan s naukom i industrijom. Promenom nacina vodjenja ljudskog zivota, nacina uredjenja ljudske zajednice, promenjena je svrha i percepcija umetnickog dela. Lepota se shvata kao plod subjektivnog dozivljaja i ne pripada predmetu kao takvom. Sfera estetskog postala je najsire podrucje za razlicite vrste ispoljavanja relativizma i subjektivizma. Razvojem saznanja i ljudske moci, savremeni svet poceo je da tone u no? nihilizma i da gubi smisao za sve sto ima pecat individualnosti. U takvom svetu sve se, pa i sfera duhovnih vrednosti, svodi samo na ono sto je korisno i delotvorno. (shrink)