V pričujočem prispevku bom kritično presodil dva splošno sprejeta pristopa k umetnosti in estetiki, ki nakazujeta, da filozofska estetika ni več mogoča. Tako sociologija umetnosti kot tudi številni poststrukturalistični pristopi k umetnosti trdijo, da so pokazali, da sta tradicionalna umetnostna zgodovina in filozofija umetnosti nelegitimni. Sociologija umetnosti in poststrukturalistična teorija sta obe prišli - po povsem različnih poteh -do podobnega sklepa: estetika je v osnovi ideološki diskurz, ki mora biti demaskiran. Poskušal bom pokazati, da Bourdieujev pristop - čeprav razjasni nekatere (...) aspekte umetnostne presoje -resno napačno razlaga naravo sodobne filozofske estetike. Zdi se mi, da so mnogi poststrukturalistični misleci zagrešili isto napako, kot jo je Bourdieu: nagnjeni so k temu, da tradicionalno umetnostno in literarno zgodovino itd. razumejo kot neizpodbitno »logocentrično« in »esencialistično«. To je tako, kot da bi hoteli povedati, da mrrabiti vsaka, svojega imena vredna estetika esencialistična, nezgodovinska in zatorej ideološka. Trdim, daje koncept umetnosti, kot ga mi poznamo in ki seje izoblikoval v sedanjo obliko konec 18. stoletja, zgodovinski koncept. Umetnost, kot jo mi poznamo, ni večna, čeprav presega naše življenje. To pa ne pomeni, da umetniškega vzgiba, kije soroden simbolnemu in kije lahko uresničen na mnogo načinov v različnih zgodovinskih in kulturnih pogojih, ne moremo legitimno obravnavati kot stalno odliko človeške narave. Človek ni samo zoon politikon, temveč tudi zoon symbolikon. Estetika je med drugim racionalni odraz naše potrebe po simbolih ter naše zmožnosti simbolizacije. (shrink)

Kritika okularocentrizma, prevladujoče težnje privilegirati vid na račun drugih čutnih modalnosti v zahodnem mišljenju, je pred nedavnim postala predmet napada poststrukturalističnih in postfenomenoloških mislecev. Kritika okularo-centrizma naj bi okrepila in dopolnila kritiko logo-centrizma in metafizike navzočnosti. Povedano drugače, ta kritika tvori del kritike razsvetljenske racionalnosti. V članku zagovarjam mnenje, da kritika razsvetljenstva pogosto cilja višje kot pa leži njena tarča. Heideggrova kritika »skopične« racionalnosti naše kulture naj bi služila kot radikalna alternativa okularocentričnemu mišljenju. Pokazati skušam, da Heideggrova kritika razsvetljenske racionalnosti (...) in modernosti ni radikalno antiesencialistična in antifundacionalistična, kot trdijo njegovi učenci. Pokazati tudi skušam, da je Heidegger, zaradi svoje problematične politične preteklosti in kritike modernosti, v najboljšem primeru dvomljiv zaveznik v boju proti zatiralski »skopični« racionalnosti. (shrink)

The essays deal with the aesthetic and aesthetics; Bourdieu's critique of aesthetics form and content in the arts, musical formalism, the nature and value of literature, Heidegger's philosophy of art, postmodernism and history, Lyotard and the sublime, and the challenge of evolutionary psychology to the humanities.

In this article I argue for an empiricist view on laws. Some laws are fundamental in the sense that they are the result of inductive generalisations of observed regularities and at the same time in their formulation contain a new theoretical predicate. The inductive generalisations simul- taneously function as implicit definitions of these new predicates. Other laws are either explicit definitions or consequences of other previously established laws. I discuss the laws of classical mechanics, relativity theory and electromagnetism in detail. (...) Laws are necessary, whereas acciden- tal generalisations are not. But necessity here is not a modal concept, but rather interpreted as short for the semantic predicate “... is necessarily true”. Thus no modal logic is needed. The neces- sity attributed to law sentences is in turn interpreted as “necessary condition for the rest of the the- ory”, which is true since fundamental laws are implicit definitions of theoretical predicates use in the theory. (shrink)