V pričujočem prispevku bom kritično presodil dva splošno sprejeta pristopa k umetnosti in estetiki, ki nakazujeta, da filozofska estetika ni več mogoča. Tako sociologija umetnosti kot tudi številni poststrukturalistični pristopi k umetnosti trdijo, da so pokazali, da sta tradicionalna umetnostna zgodovina in filozofija umetnosti nelegitimni. Sociologija umetnosti in poststrukturalistična teorija sta obe prišli - po povsem različnih poteh -do podobnega sklepa: estetika je v osnovi ideološki diskurz, ki mora biti demaskiran. Poskušal bom pokazati, da Bourdieujev pristop - čeprav razjasni nekatere (...) aspekte umetnostne presoje -resno napačno razlaga naravo sodobne filozofske estetike. Zdi se mi, da so mnogi poststrukturalistični misleci zagrešili isto napako, kot jo je Bourdieu: nagnjeni so k temu, da tradicionalno umetnostno in literarno zgodovino itd. razumejo kot neizpodbitno »logocentrično« in »esencialistično«. To je tako, kot da bi hoteli povedati, da mrrabiti vsaka, svojega imena vredna estetika esencialistična, nezgodovinska in zatorej ideološka. Trdim, daje koncept umetnosti, kot ga mi poznamo in ki seje izoblikoval v sedanjo obliko konec 18. stoletja, zgodovinski koncept. Umetnost, kot jo mi poznamo, ni večna, čeprav presega naše življenje. To pa ne pomeni, da umetniškega vzgiba, kije soroden simbolnemu in kije lahko uresničen na mnogo načinov v različnih zgodovinskih in kulturnih pogojih, ne moremo legitimno obravnavati kot stalno odliko človeške narave. Človek ni samo zoon politikon, temveč tudi zoon symbolikon. Estetika je med drugim racionalni odraz naše potrebe po simbolih ter naše zmožnosti simbolizacije. (shrink)

Kritika okularocentrizma, prevladujoče težnje privilegirati vid na račun drugih čutnih modalnosti v zahodnem mišljenju, je pred nedavnim postala predmet napada poststrukturalističnih in postfenomenoloških mislecev. Kritika okularo-centrizma naj bi okrepila in dopolnila kritiko logo-centrizma in metafizike navzočnosti. Povedano drugače, ta kritika tvori del kritike razsvetljenske racionalnosti. V članku zagovarjam mnenje, da kritika razsvetljenstva pogosto cilja višje kot pa leži njena tarča. Heideggrova kritika »skopične« racionalnosti naše kulture naj bi služila kot radikalna alternativa okularocentričnemu mišljenju. Pokazati skušam, da Heideggrova kritika razsvetljenske racionalnosti (...) in modernosti ni radikalno antiesencialistična in antifundacionalistična, kot trdijo njegovi učenci. Pokazati tudi skušam, da je Heidegger, zaradi svoje problematične politične preteklosti in kritike modernosti, v najboljšem primeru dvomljiv zaveznik v boju proti zatiralski »skopični« racionalnosti. (shrink)