Abstract

Prespevek izhaja iz Habermasove teorije argumentacije, ki vidi v argumentaciji uresničevanje emancipatoričnih potencialov komunikacijskega uma, kolikor je njen smoter racionalno motiviran konsenz, medsebojno pripoznavanje individuov. V nasprotju s tem Habermasovim nevprašljivim povezovanjem argumentacije in racionalnosti prispevek pokaže, da je argumentacija, ki meri na konsenz, vse prej ena temeljnih oblik ideološke interpelacije, in to prav v tisti meri, v kateri udeleženci argumentacije konstitutivno spregledujejo, da do konsenza pripelje nezavedna raba to-posov, se pravi, nezavednih principov sklepanja iz argumentov na sklep.