Abstract

V »Kantu s Sadom« Lacan uprizori dva nezdružljiva para, nezdružljiva natanko v tisti meri, v kateri združujeta um in užitek: na eni strani Kanta s Sadom, na drugi strani Sada z Epiktetom. Če je Sade sparjen s Kantom, zato da bi se pokazala skrita gonilna sila Kantovega moralnega zakona, pa nam združitev Epikteta in Sada razodene Sadovo manjkavost kot želječega subjekta. Sledeč Lacanovim opazkam glede radikalne spremembe subjektovega statusa na koncu analize, ki je posledica vzpostavitve novega razmerja med željo in voljo, bo pričujoči prispevek preiskoval dve modalnosti subjektovega soočenja z voljo Drugega do užitka: Sadovo in stoiško. Opirajoč se na nekatere ključne točke zbliževanja in razhajanja omenjenih dveh modalnosti subjektovega soočanja z voljo do užitka, bo avtorica raziskala pogoje možnosti etike brez Drugega, natančneje povedano, etike gona, ki omogoča neperverzno prekoračitev načela ugodja.