Abstract

Članek raziskuje Perelmanovo pojmovanje argumentacije kot umnega in hkrati normativnega govora in pri tem izpostavi ključno vlogo univerzalnega avditorija, katerega naloga je, da presoja veljavnost argumentov. Članek pokaže, da se univerzalni avditorij kot predpostavka umne argumentcije konstruira za nazaj v samem procesu argumentiranja. Članek pokaže, da je univerzalni avditorij govorčeva konstrukcija, učinek govorčevega diskurza, ki pa ga kot takega mora sankcionirati šele avditorij, vtem ko se v njem prepozna. Članek konča z ugotovitvijo, da je univerzalni avditorij, ki ga je treba strogo ločiti od dejanskega, empiričnega občinstva, etična, normativna kategorija, ki proizvaja materialne učinke. Kajti s tem, da se empirično občestvo prepozna v univerzalnem avditoriju, se tudi dejansko vzpostavi kot skupnost vseh umnih bitij.