Abstract

V prispevku avtorico zanima vprašanje, kaj je temeljna opredelitev človeka oziroma posameznika v Heglovih Osnovnih črtah filozofije prava. Iz temeljne Heglove ločnice na zakone narave in zakone prava izhaja, da je človek ne samo bitje narave, temveč predvsem tudi bitje duhovnega, kar pomeni, da je človek bitje volje, volja pa je za Hegla vselej umna in svobodna. Iz takšne zastavitve izhaja, da človek, kolikor je duhovno bitje, ne sme obstati zgolj pri “nasebju”, pač pa mora stopiti iz “naravnosti”, preiti mora v to “ločitev svojega pojma in svojega neposrednega bivanja”. Hegel namreč izhaja iz tega, da je človek po svoji naravi zel – definirati človeka kot po naravi zlega namreč pomeni od njega naravnost zahtevati tisti izstopni korak, s pomočjo katerega sploh postane to, kar je. Človek svobodo svoje volje dokazuje šele z delovanjem, temeljni okvir delovanja pa zarisuje govorica kot tisti medij, v katerem je sploh možno “udejanjenje svobode”, ki izhaja iz temeljne opredelitve človeka kot bitja volje.