Abstract

Članek izhaja iz predpostavke, da je filozofija, prav kot čista filozofija, vselej že pod nekaterimi zunajfilozofskimi pogoji. Da je filozofija vselej že “pod pogojem” politike, znanosti, umetnosti in ljubezni, pomeni, da je podvržena znotrajfilozofskemu pogoju, da misli te štiri procese resnice kot svoje realne pogoje. Na podlagi te predpostavke skuša članek nato določiti razmerje filozofije do psihoanalize in politike kot dveh njenih realnih pogojev. V prvem koraku obravnava znotrajfilozofske posledice take umestitve filozofije. V drugem koraku skuša nato pokazati, kako lahko filozofija, ne glede na to, da definira psihoanalizo in politiko znotraj svojega lastnega miselnega polja, obe miselni področji vseeno postavi kot realna miselna procesa, ireduktibilna na filozofijo.