Abstract

Članek obravnava Perelmanovo teorijo racionalne argumentacije z gledišča političnega diskurza in njegove vloge pri konstituciji skupnosti in njene identitete. V prvem delu analizirmo dve »formuli« komunikacije, kot ju ponujata politični diskurz in racionalna argumentacija, v luči pojmov homonimije in homologije, ki ju razumemo kot predpostavki za konsenz. V drugem delu pa obravnavamo etične in juridične implikacije Perelmanove konceptualizacije konsenza, pri čemer razkrijemo skrito platonovsko in aristotelovsko dediščino, ki postavi pod vprašaj Perelmanov poskus utemeljiti svojo »novo retoriko« v retorični in sofistični tradiciji.