Abstract

Pričujoči prispevek si prizadeva odpreti dostop – pobuda, ki je razmeroma redka tako v polju filozofije kot psihoanalize – med mislijo Jacquesa Lacana in frankurtsko šolo, pri čemer se osredinja predvsem na obravnavo koncepcij govorice in idioma v delu Walterja Benjamina in Lacana. Avtorja bo pri tem vodilo Agambenovo branje Benjamina, branje, ki v ospredje postavlja idejo izvira človekovega zgodovinskega stanja, ki je dojeto kot neločljivo od in celo sovpadajoče z vznikom pomena v človeški govorici. Opirajoč se na tako branje se članek loti, sledeč pri tem Benjaminu, vprašanja možnosti druge govorice, ki jo Benjamin ponekod predstavlja kot nekaj, kar je umeščeno pred zgodovino in padcem govorice v polje pomena, ponekod pa kot nekaj, kar je umeščeno po zgodovini. Na tej podlagi članek obravnava idejo »čiste govorice«. Ali je na tej podlagi mogoče povleči vzporednico med »čisto govorico«, ki jo je obravnaval Benjamin, in pojmovanjem »črke« v Lacanovem mišljenju? To je pot, ki jo odpira pričujoči tekst.