Abstract

Psihoanaliza in glasba si nikoli nista bili zelo blizu in morda obstaja razlog za to. Kljub temu, da se psihoanaliza primarno ukvarja z govorico, bi lahko trdili, da lahko psihoanaliza najbolje misli glasbo, če glasbo dojema, kakor da je tudi ona strukturirana kot govorica, kot tekst. Pričujoči tekst razvija drugačno linijo razmisleka, s tem da rekonstruira in analizira argument, ki ga je v svojem intervjuju na Lacanovem seminarju XXIV leta 1976 predstavil Alain Didier Weill, nato pa v naslednjem koraku poveže tezo Didiera Weilla, da se v glasbi »čas ustavi«, z Deleuzovim branjem Kantove subjektivnosti. Trdim, da glasba v razmerju do svojega drugega – poslušalca – ni niti govorica niti ne-govorica, temveč je sila, ki konstituira in hkrati odpravlja mejo med govorico in ne-govorico in jo potemtakem lahko zagrabimo kot silo, ki meri na nemogočo goloto.