Abstract

Descartes pravi, da je on, njegov duh, realno različen od njegovega telesa. Njegov zagovor realnega razločka temelji na podmeni, da je jasno in razločno spoznavanje zanesljiv vodnik do možnosti. In če si lahko sebe jasno in razločno zamišlja kot mislečo, nerazsežno stvar, ločeno od njegovega telesa, potem lahko sklepa, da lahko on, njegov duh eksistira ločeno od telesa. V članku se proti Arnauldovi tezi dokazuje, da je adekvatno spoznanje nujno. Sprejema se kartezijansko idejo o popolni zamisljivosti, na podlagi katere je mogoče misliti, da tedaj, ko sebe zamišlja kot mislečo stvar, ne le izključuje misli o telesu, ki se zamišlja, temveč tudi zamišljanje samega sebe kot oropanega telesnih vidikov. Torej je nerazsežna, misleča stvar popolna stvar, ki lahko eksistira ločena od vseh drugih stvari in je hkrati individualna stvar. Stvar je individualna stvar, če obdrži funkcionalno organizacijo - notranjo strukturo - z ozirom na katero ji lahko pripišemo lastnosti, ki določajo, katere vrste stvar je. In ostane, kar je - ista individualna stvar - vse dokler misli, da eksistira. Kartezijanski dualizem je potemtakem kategorialni in funkcionalni dualizem obenem.