Abstract

V besedilu članka skušamo predočiti povezavo med spremembami narave slikarskega postopka v 2. polovici XVIII. stoletja in drugimi dogodki in procesi, ki so privedli do konstituiranja moderne umetnostne institucije. Naša glavna teza je, da je slikarstvo prestopilo mejo kartezijanske optike in geometrije ter se spremenilo v ekspresivno-prepričevalno napravo v istem zgodovinskem momentu, ko je aristokratska receptivna kultura končala pod valom revolucijskega vandalizma, s kultom nacionalne kulture in svetovne umetnosti.