Abstract

Avtor najprej prikaže nekaj problemov, ki so lastni kartezijaskemu perspektivalizmu ter pri tem uporablja nekatere argumente, ki jih je ponudil N. Bryson. Čeprav soglaša z Brysonovo kritiko »esencialne kopije«, vseeno trdi, da vsaj del moderne evropske umetnosti vsebuje podobne značilnosti kot so one, ki jih Bryson odkriva v klasični kitajski umetnosti. Primeri takšne umetnosti so dela Cézanna ali Rodina, pri čemer Merleau-Pontyjeva filozofija percepcije in eksistencialna fenomenologija nudita teoretsko razdelavo njenih bistvenih potez. Merleau-Pontyjeva filozofija videnega in vidnega je vseeno pomanjkljiva, saj ostaja ujetnik fenomenološkega transcendentalnega ega, ki ga preseže J. Lacan. V zaključnem delu članka avtor trdi, da bi morali, če hočemo ohraniti pojem umetnosti, pripisati večji pomen Imaginarnemu. Po njegovem mnenju bi pojem umetniškega izkustva lahko premostil zev med »epistemološko« in fenomenološko interpretacijo umetnosti.