Abstract

Članek pričenja z antinomijami Marxovega pojmovanja proletariata, da bi v skladu z Balibarjevo obravnavo nerešljivih problemov Spinozove misli preizprašal nekatere nerešljive probleme Marxove teorije. Pri tem je ključnega pomena način, na katerega Spinoza vzpostavi kratek stik med fizično idejo samooblikovanja materije in metafizično idejo vzročnega samoporajanja Biti. Obe perspektivi izključujeta transcendenco, čudež, Božji načrt in druge sorodne oblike meta-ontološkega ali proti-znanstvenega preloma v kavzalnosti. Čeprav Spinoza fizike in metafizike ne uspe konsistentno integrirati v nedvoumen sistem uma, pa vseeno zasnuje niz izjemnih mejnih konceptov, ki segajo od teorije najelementarnejših teles pa do teorije transindividuacije afekta in mišljenja. Spinoza tako ponudi radikalno alternativo kartezijanskemu prelomu, ki preči mehanizirano naravo, ki izključuje sleherno čudenje, in metafizično produkcijo resnice, povezane s transcendenco nedoumljivega Boga. Članek nato preide od metafizike k politiki, pri čemer se osredotoči na novo politično vprašanje, ki ga je postavil Spinoza: Kako konceptualizirati kritične točke premene procesov osvoboditve v procese zatiranja? Odgovor na to vprašanje terja opustitev ideje politike kot radikalnega dejanja osvoboditve in vpeljavo ideje politike kot transindividualnega eksperimenta, ki v procesu osvoboditve prekinja z možnostjo ponovnega vznika uničujočih in reakcionarnih sil.