Abstract

V prvem delu razgrne prispevek na primeru t.im. »demokratičnih revolucij 1989« problem, ki ga je postavil Kant v svojem razmišljanju o Francoski revoluciji: komu pripada zgodovinskost dogajanja, »akterjem« ali »gledalcem«, pasivnemu, zunanje-kon-templativnemu ali aktivnemu, notranje-delujočemu razmerju do zgodovine. V drugem delu prispevek izpeljuje svojo osnovno podmeno, da Kantovo razumevanje zgodovinskosti in zgodovinotvornega dejanja presega enostavno opozicijo aktivno - pasivno, delovanje - interpretiranje in da zahteva opredelitev momenta pasivnosti, ki je na delu sredi samega delovanja. V tem okviru prispevek nato dokazuje, da je zgodovinonotvorno dejanje strukturirano tako kot občutek sublimnega, eden osrednjih konceptov Kantove tretje Kritike.