Avtor teksta reflektira nekatera najprodornejša teoretska izhodišča kritikov koncepta evropskega humanizma kot nekonfliktnega etičnega načela. Obenem na primeru tematizacije odnosa multikulturalizma in interkulturalizma napeljuje na nekatere ključne točke v povzemanju rasističnega diskurza visokega humanizma v tipični lokalni in periferni vsebini. Avtor opozarja na orientalizacijo govorice lokalnega sistema na robu balkanskega spopada. V prvi vrsti gre za opozorilo na tipično reakcijo majhnega sistema na periferiji entitete, katere stalna avto-rekonstrukcija in avtoinvencija že dve tisočletji ostalemu svetu sporočata, da so evropske vrednote in (...) resnica univerzalne. (shrink)

Na podlagi kritičnega pregleda teoretskih razprav Branislava Djurdjeva, v katerih nam avtor predstavi svojo koncepcijo razvoja historične metode, skuša pisec - ob pomoči Mirjane Gross -prikazati, kako nas vztrajno in nereflektirano zagovarjanje edine prave metode zgodovinopisja postavi v položaj, ko zgodovino kot epistčme razumemo samo še kot sredstvo za »razsvetljevanje« sodobnikov, se pravi kot zgodovino, iz katere se je treba učiti in na podlagi njenih naukov spreminjati ali potrjevati lastna stališča.