Abstract

Članek je posvečen vprašanju, katere vire je pri pisanju svoje Cerkvene zgodovine oziroma dodatka k prevodu Evzebijevega istoimenskega dela uporabljal Rufin iz Akvileje. Iz samega besedila izhaja, da je upora­bljal tako ustne kot pisne vire, pri čemer Rufin prve večkrat navaja, drugih pa skorajda ne. Kljub temu je danes moč zanesljivo reči, da se je pri pisanju opiral na številne tako latinske kot grške vire. Rufinov ugled na področju (cerkvene) zgodovine je v zadnjem stoletju precej omajala teza, da je za večji del svojega dodatka enostavno prevedel danes izgubljeno cerkveno zgodovino Gelazija iz Cezareje. Ker naj bi bilo vsebino slednje moč rekonstruirati iz kasnejših grških virov, je Rufinov dodatek v strokovnih krogih deležen manj pozornosti, kot si kljub svojim pomanjkljivostim zasluži. Članek se tako osredotoča predvsem na dva vidika Rufinovih pisnih virov — na vprašanje njegove odvisnosti od Gelazija in na vprašanje, za katere pisne vire dejansko lahko rečemo, da jih je uporabljal.