Abstract

Avtorica umešča utopije oziroma utopične tekste v zgodovino idej in ugotavlja, da je žanr utopičnega romana s tematiko o realnih in idealnih oblikah vladavin prispeval k odkrivanju resnega v utopijah. Skozi ta postopek si utopija prisvoji zahteve racionalnega diskurza, postane izziv racionalnosti. Določanje tipa racionalnosti, ki je na delu v utopijah pa pomeni iskanje statusa koncepta. Utopija se vzpostavi kot anti-koncept — kot sistematično nasprotovanje realnemu; kot protimodel — v tem je razvidni pomen utopije za racionalnost.