Abstract

Namen članka je problematizacija in zavrnitev teze, daje Kuzanski z naukom o sovpadanju nasprotij predhodnik novoveške dialektike; slednja namreč nastopa kot filozofska osnova nekaterih variant sodobnih parakonsistentnih logik, ki se navezujejo tudi na Kuzanskega. Avtor članka usmerja polemiko predvsem proti tej formalno-dialektični varianti novoheglovstva, ki naj bi nudila interpretacijski okvir za Kuzanskijevo sovpadanje nasprotij, in dokazuje, da učena nevednost zahteva na semantični ravni upoštevanje resničnostnih vrzeli, kijih pozitivni, četudi dialektični diskurz skuša povsem zapolniti s svojimi pojmovnimi sintezami. Zadnji del članka poseže tudi v teološko in kristološko problematiko.