Abstract

Bachelardova kritika filozofske gnoseologije izhaja iz njegove« ga načela, da je mogoče ustrezno zapopasti in eksplicirati znanstveno spoznavanje le izhajajoč iz konkretne aktualne prakse znanosti. Konkretne analize znanstvene dejavnosti posameznih naravoslovnih znanosti tako Bachelardu razkrijejo znanstveno spoznavanje kot dinamičen, produktiven, zgodovinski proces, ki pa ne teče kontinuirano in linearno, kot ga večinoma prikazuje tradicionalna filozofija znanosti, marveč poteka skozi serije rektifikacij, prelomov in predelav ter rezultira v čedalje natančnejših aproksimacijah. Tisto, kar deluje v filozofski spoznavni teoriji kot negativen moment, ki ga je treba za vsako ceno izključiti o z. eliminirati, se torej v Bachelardovi epistemologiji izkaže za bistven, nujen in celo gonilni moment znanstvenega progresa.