Abstract

V Kantovi in Longinovi obravnavi vzvišenega naletimo na vzporednice, ki skorajda potrjujejo misel Danka Grliča, da tu ni bilo kakšnega posebnega miselnega napredka. Izkaže se, da modernistična zastavitev potiska v pozabo psihologistično estetiko in njeno obravnavo vzvišenega v francoski in angleški tradiciji. Pri Longinu ni najti modernistične strasti po spreminjanju razmer in izboljšanju človeštva. Pri Longinu nas vzvišeno s svojim učinkom ne pokliče v funkcijo subjekta napredka, ampak nam da čutiti, da smo poklicani v pozicijo opazovalca dovršenega naravnega teatra. Moralni zakon, ki ga zbudi vzvišeno pri Longinu, je »conso-latio philosophiae«, medtem ko gre pri Kantu za »moralni entuziazem«.