Abstract

Osnovna naloga besedila je v prikazu, da je severno renesančna umetnost prek obravnave norosti in neumnosti razvila povsem nov tip gotovosti, ki ga ni moč povezati, ne z ontološkim argumentom, ne z empirično vednostjo. V članku na podlagi dveh primerov razvijemo argument, da ta nov tip gotovosti v celoti sloni na pojmovni invenciji, ki jo v prispevku imenujemo »renesančni paradoksalni absolut«, in jo je mogoče izraziti v obliki navidez protislovnega pravila: vse možne negacije X so forme ali stopnje samega X. Teza članka je, da ta tip renesančne gotovosti v sebi že vključuje večino komponent tega, kar Žižek imenuje »skrito nasprotje« kartezijanskega cogita. Oziroma z drugimi besedami, v članku skušamo pokazati, da za »izkopavanje« tega »skritega nasprotja« oziroma manjkajočega člena kartezijanske subjektivnosti, ni nujna vključitev kasnejših filozofij, kot je denimo Kantova, ampak predvsem analiza epistemoloških vidikov umetniških del kot sta Boscheva »Ekstrakcija kamna norosti« in Erazmova Hvalnica Norosti.