Abstract

Eden glavnih grehov, pripisanih tradicionalni filozofski estetiki, je normativizem, ki naj bi predstavljal grožnjo umetniški svobodi. Če naj bo normativizem eden glavnih grehov tradicionalne estetike, potem ni nič čudnega, da naj bi po mnenju nekaterih predstavnikov analitične estetike odrešitev našli v begu v čisti deskriptivizem. Ta naj bi bil ne le osvobojen vseh normativističnih teženj, pač pa tudi vsakršnega vrednotenja. Kot rezultat tega smo dobili več klasifikatoričnih ter aksiološko nevtralnih definicij umetnosti. Narejeni so bili poskusi ustvariti nekatere čisto deskriptivne koncepcije umetnosti, ki naj bi po mnenju njihovih avtorjev nudile vsestranske značilnosti umetniške praxis in ki istočasno ne bi vsebovale nobenih vrednostnih sestavin ter nobenega normativizma. Institucionalna teorija umetnosti Georga Dickieja je klasičen primer tega pristopa. Vendar pa niti institucionalna teorija umetnosti niti katerikoli drugi poskusi ustvariti čisto deskriptivne in klasifikatorične teorije umetnosti niso izpolnili pričakovanj in niso postali izčrpne ter uspešne teorije umetnosti. Zdi se, da to ni bilo naključno ter da ni moglo biti drugače. Morali bi pričakovati, daje, kot je poudaril Theodor Adorno, »zamisel o vrednostno nevtralni estetiki nesmisel«. Mislim, daje obča teza, po kateri ima estetika vedno neke normativne temelje, preveč radikalna in premočna. Osebno bi raje govoril o normativnih vidikih estetike. Kot lahko vidimo, stopnja normativnosti različnih teorij ni vedno enaka. Vendar pa sam ne dvomim, da je estetika aksiološka disciplina ter da nobena čisto deskriptivna teorija ne more ponuditi vseobsežne označbe umetnosti.