Ovidij je nedvomno med vsemi avgustejskimi pesniki eden najbolj izrazitih oporečnikov v odnosu do avtokratskega režima cesarja Oktavijana Avgusta. Medtem ko je na primer Vergilij na Avgustov ukaz spremenil zaključni del druge knjige Georgik, tako da je izbrisal iz nje laudes Galli, ki ga je zadela damnatio memoriae, pa se Ovidij niti v svoji mladostni zbirki Amores niti v žalostinkah iz izgnanstva (Tristia) ni bal proslavljati tragično preminulega pesnika, ki velja za začetnika rimske elegije. Zato se ne smemo čuditi, da (...) je tudi Ovidija zadela nekaka damnatio memoriae, saj so morale biti vse njegove pesniške zbirke, ne le spotakljiva Ars amatoria, odstranjene iz rimskih javnih knjižnic (Tristia, 3.1.63–80). Tudi v največjo umetnino, Metamorfoze, je Ovidij zasejal nekaj domiselnih in iskrivih protiavgustovskih bodic. Tako je na primer že v eni prvih epizod, v zgodbi o preobrazbi Likaona, še izraziteje pa v zadnji epizodi, kjer katasterizmu, tj. preobrazbi Julija Cezarja v zvezdo in podobni preobrazbi, ki po smrti čaka Avgusta, dodal za sklep še zaostreno poanto, da bo njegovo ime po smrti povzdignjeno še višje, visoko nad (super!) zvezde (torej še višje kot Cezarjeva in Avgustova zvezda): super alta perennis / astra ferar (Metamorfoze, 15.875–6). (shrink)

To, Odisej, ti zamudnežu piše Penelopa tvoja.Nič ne odpiši nazaj! Rajši mi pridi ti sam!Troja, odurna danajskim ženám, poteptana na tleh je!Priam in Troja tegà sploh nista vredna bila.O, da takrat, ko s svojim brodovjem je plul proti Šparti,bedno vlačugar končal v divjih bi morskih vodáh!V postelji ne bi prezebala zdaj, zapuščena in sama,tarnala ne bi, kako dnevi počasi teko,tuhtala ne bi, kako noči naj predolge si krajšam,ne bi ob statvah bedé vdova si utrujala rok.