Traditionally, emancipatory politics is a question of knowing which parts of society are capable of counting for something, and which ones are not. Formulating the question of emancipatory politics in terms of existence, more specifically, in terms of “political subjects who are not social groups but rather forms of inscriptions of the count of the uncounted” , means acknowledging that the proper place for emancipatory politics is the very terrain in which the system of domination operates, a system that radical (...) political theorists characterize as a system of placement, identification, or counting. At present, however, this question of counting the uncountable, crucial for emancipatory politics, cannot be raised at all to the extent that globalization means that everybody is always already included, the exclusion of the uncounted is necessarily obscured, indeed, it has become invisible. Beginning with a discussion on an enigmatic remark: “the infinitization of the value of the subject”, taken from Lacan’s Seminar The Four Fundamental concepts of Psycho-analysis, this paper examines a conceptual shift in the articulation of the relation between the subject and the figures of the Other in an epoch of the Other which does not exist. Taking as her point of departure Lacan’s theory of the cut, the author shows how, in an era of the “generalized metonymization”, only an act constitutes a way out of a discourse that knows no closure. (shrink)

Knjiga je poglobljena analiza mutacije etike, do katere je prišlo z zamenjavo aristotelovske etike prave mere z moderno, kantovsko etiko zakona. Avtorica izpostavi kot osrednji problem obeh etik soočanje s čezmernostjo, da je namreč za etiko prave mere, ki se ravna po načelu ugodja, čezmernost obsojena kot zlo in izločena iz etike, narobe pa etika zakona ne priznava nobene mere, ker sam zakon prelomi z načelom ugodja. Vendar avtorica zamenjave etik ne obravnava zgolj v zgodovinski perspektivi, pač pa raziskuje tudi (...) potenciale obeh etik v globaliziranem svetu. Avtorica pri tem pokaže, da se glede tega vprašanja filozofija in psihoanaliza razhajata. Za filozofijo je atribut neskončnega pripisan volji. Zlom koncepta avtonomne volje zato etiko danes obsoja na bioetiko, to je, na obrambo gole somatičnosti. Narobe pa psihoanaliza, ki umešča neskončno v samo telo, namreč v užitek, nakazuje možnost nove etične paradigme, ki zagovarja nezastarljive pravice užitka, ne da bi podlegla pastem newageovske ideologije. (shrink)

Avtorica obravnava alternativo med skeptično in racionalno argumentacijo kot izsiljeno izbiro, s katero se konstituira tako subjekt v navadni govorici kakor subjekt v demokraciji. Članek analizira skeptično in racionalno argumentacijo kot dva načina, kako se subjekt lahko izogne izsiljeni izbiri in nemožnosti govorice na eni strani in neutemeljenosti demokracije na drugi. Subjekt skeptične argumentacije se izogne temu, da bi vzel nase brezopornost govorice in demokracije, tako, da ubeži v neskončno ponavljanjerefutacije, subjekt racionalne argumentacije pa v neskončno približevanje pogojem idealne argumentacije.

Članek obravnava Hartovo pojmovanje obveznosti spoštovati zakon kot temeljne razlikovalne poteze glede na tradicionalni pravni pozitivizem in jusnaturalizem. Zahteva spoštovati zakon je po Hartu utemeljena v strukturi prava samega, v sekundarnih pravilih, predvsem v pravilu za prepoznavo kot temelju vseh drugih zakonskih norm.

Suivant les quelques indications de Lacan sur le changement radical du statut du sujet tel que l’implique le nouveau rapport, à la fin de l’analyse, entre volonté et désir, l’auteur interroge deux modalités de la confrontation du sujet avec la volonté de l’Autre : celle du sage stoïcien, d’une part, et, d’autre part, celle de Sade. Jouant sur les convergences et les divergences de ceux deux positions subjectives au regard de la volonté de l’Autre, il s’agit d’aborder, à partir de (...) l’éthique stoïcienne, la question d’une éthique sans l’Autre, une éthique qui permet une transgression non-perverse du principe du plaisir. (shrink)

Članek obravnava Perelmanovo teorijo racionalne argumentacije z gledišča političnega diskurza in njegove vloge pri konstituciji skupnosti in njene identitete. V prvem delu analizirmo dve »formuli« komunikacije, kot ju ponujata politični diskurz in racionalna argumentacija, v luči pojmov homonimije in homologije, ki ju razumemo kot predpostavki za konsenz. V drugem delu pa obravnavamo etične in juridične implikacije Perelmanove konceptualizacije konsenza, pri čemer razkrijemo skrito platonovsko in aristotelovsko dediščino, ki postavi pod vprašaj Perelmanov poskus utemeljiti svojo »novo retoriko« v retorični in sofistični (...) tradiciji. (shrink)

Sous ce titre, «Philosophie, psychanalyse: alliance ou mésalliance?», qui ne définie aucun privilège, aucun ordre de priorité, nous nous proposons d’interroger le rapport discret mais constant que la psychanalyse, depuis Freud, entre-tient avec la philosophie, rapport dont il convient pour le moins de souligner l’extraordinaire ambivalence.