O Katulu vemo zelo malo zanesljivega in celo večino tega je treba razbrati iz njegovega lastnega literarnega dela. To je vedno tvegan pristop, ki mu kritika danes večinoma nasprotuje (četudi je kritika vedno spremenljiva in znaki teh sprememb so že v zraku). Toda po drugi strani vemo kar precej o zadnjem stoletju rimske republike, o času torej, v katerem je Katul preživel svoje kratko, a intenzivno življenje, in o številnih javnih osebnostih, tako iz sveta književnosti kot politike, ki jih je (...) štel med svoje prijatelje ali sovražnike. Tako kot Byron, ki je bil Katulu v nekaterih pogledih podoben, se je gibal v krogih visoke družbe, imel je radikalna stališča, ne da bi se aktivno politično udejstvoval, ter je pisal poezijo, ki daje vtis, da je nastala kot odziv na družbeno dogajanje, literarne tokove ali zasebne škandale takratne aristokracije. (shrink)

Razprava se ukvarja z analizo prvega pisma iz Hieronimove korespondence. Avtor je imel do njega očitno ambivalenten odnos, kar kliče k iskanju večplastne sporočilnosti spisa. Po poskusu datacije, retorični in slogovni analizi ter predstavitvi osnovne zgodbe, ki je vključena vanj, se pokaže, da je pismo kljub navidezni hagiografski šablonskosti vsebinsko bogato. Analiza se zato nadaljuje na dveh področjih. Kraj dogajanja, poznoantično mesto, ne more preživeti brez nove vodilne osebnosti, škofa. Je s pismom Hieronim želel tlakovati pot na vercelski škofovski sedež (...) prijatelju Evagriju iz Antiohije? Ob analizi nejasnih spolnih identitet obeh glavnih oseb iz zgodbe, nemoškega mladeniča in moško neuklonljive ženske, se pokaže, da je Hieronim v novem času iskal nov krščanski ideal, meništvo, ki ga je preko te zgodbe umestil v kontinuiteto z mučeništvom. (shrink)

Knjiga, ki ji je posvečena pričujoča recenzija, prinaša prevod dveh krajših Bonaventurovih del, O trojni poti (De triplici via) in Kako se različne umetnosti zvajajo na teologijo (De reductione artium ad theologiam). Prevedla ju je filozofinja in klasična filologinja Nena Bobovnik, ki na KU Leuven pripravlja doktorat iz srednjeveške filozofije. Poleg spremne besede z naslovom »Zaris srednjeveške in skicaBonaventurove filozofije« sta še dva uvoda v piščevo misel. Najprej tri kateheze, ki jih je papež Benedikt XVI. – ki se je na (...) Bonaventurovo teologijo zgodovine osredotočil v habilitacijski nalogi – spomladi leta 2010 posvetil svojemu »prijatelju«, kot se sam izrazi; nato pa še esej »Teološko-filozofska hermenevtika pri sv. Bonaventuru in njen pomen za današnji čas«, ki ga je pripravil Branko Klun s Teološke fakultete UL. (shrink)