Abstract

Članek obravnava razpravo Nikolaja Kuzanskega De visione dei, v kateri Kuzanski v predgovoru s pomočjo »slike vsevidnega« vodi menihe iz Tegernskega jezera skozi »čutni eksperiment«, ki jih mora iz območja vidnega privesti do nevidnega in resničnega, ki se eksplicira v diskurzu petindvajsetih poglavij. Avtor v članku analizira koncept videčega Boga, povezavo vednosti in vidnosti, Kuzančevo utemeljitev človeške vednosti na matematiki kot najbolj gotovem vedenju/videnju, kjer sovpadeta visus oculis in visus intellectualis, predvsem pa se osredotoči na »čutni eksperiment«, ki ga opisuje predgovor razprave, in na prvih šest poglavij eksplikacije mistične teologije. Primerjava Kuzančevega desubstancializiranega in relativiziranega univerzuma, ki ga vzpostavi vaja, in sveta, ki ga »skonstruira« sočasno perspektivično slikarstvo, pokaže določeno homolognost v matematizaciji in točki infinitizacije teh dveh načinov »videnja«. Posebno mesto pripade točki božjega pogleda, ki se vzpostavi kot madež, ki s svojo nepredstavljivostjo žene vajo skozi tri faze, na koncu pa predstavlja tudi točko subjektivacije.