Abstract

Avtor proti dolgo uveljavljeni tezi o koncu velikih pripovedi postavlja trditev, da dominantni aparati konsenza še vedno slonijo na pripovedi o zgodovinski nujnosti, kar je danes, v času krize, še posebej očitno. Temelje specifične časovne strukture te pripovedi najdemo v Aristotelovi Poetiki, zoperstavlja pa se ji moderna revolucija v literaturi. Na tej podlagi avtor v zaključku analizira tudi sodobna emancipatorna gibanja.