Abstract

Spis z naslovom Knjiga Lucija Cecilija izpovedovalcu Donatu o smrtih preganjalcev (De mortibus persecutorum) je ohranjen v enem samem rokopisu iz 11. stoletja, odkritem leta 1778 v samostanski knjižnici v Moisacu. Ob prvi objavi (1779) ga je Etienne Baluze pripisal krščanskemu piscu in učitelju retorike Laktanciju (ok. 250–ok. 325), najbolj znanemu po prvi celoviti obravnavi krščanske vere, spisu Božji nauk (Divinae institutiones), a kmalu so se pojavili dvomi o njegovem avtorstvu. Tako po formi kot po obravnavani temi, strahotnih koncih cesarjev preganjalcev, ki jih je Bog strogo kaznoval za njihove zločine, spis v antični književnosti nima prave primere. Zato je bil deležen različnih opredelitev kot krščanski pamflet, Konstantinov panegirik, konstantinska propaganda ipd. Forma je izrazito retorična, vsebuje tudi elemente krščanskega in poganskega zgodovinopisja in hagiografije, zgleduje se po judovski in antični tradiciji, v njem so opazne sorodnosti z Drugo knjigo Makabejcev in Konstantinovim govorom Oratio ad sanctorum coetum. Po vrsti razprav in člankov za in proti Laktancijevemu avtorstvu, ko se je zdelo že, da dvomov ni več, je leta 2013 izšla knjiga Jeana Rougeja in Daniela de Deckerja z obnovljeno tezo, da je spis služil konstantinski propagandi in je nastal na pobudo cesarja, podkrepljeno s temeljito študijo drugih Laktancijevih del, in argumenti, oprtimi tudi na izsledke računalniško pripravljenih analiz. Zdi se, da vprašanje ostaja odprto.