Abstract

Medtem ko je bilo proučevanje metafore izključno področje literarnih kritikov in raziskovalcev literature, smo v zadnjih nekaj desetletjih priče povečanemu zanimanju za ta pojav s strani proučevalcev jezika in filozofov. Vedno bolj se zavedamo, da se pomembnost koncepta »metafore« ne omejuje na področje umetnosti. Ne bi nas smelo začuditi, da se je navkljub temu razširjanju obzorij raziskovanje osredo-točalo predvsem na verbalno metaforo. Namen tega prispevka je zagovarjati tezo, da obstaja nekaj takega kot »slikovna metafora« ter poskusno raziskati to področje z izhajanjem iz nadrealistične umetnosti. Na nadrealizem sem se osredotočil iz naslednjega razloga: eno od osrednjih načel nadrealizma je bilo, da so v končni konsekvenci vsa nasprotja le navidezna nasprotja. Konec koncev sta vsaki taki »antitezi« vidika globlje enotnosti. Naloga nadrealizma je bila to pokazati. S tega stališča je le stežka lahko predmet začudenja, da je lahko metafora, s svojo bistveno značilnostjo omogočanja ene vrste stvari z izrazi druge vrste, lahko igrala pomembno vlogo v premoščanju navidezno nespravljivih nasprotij. Ker je poleg tega nadrealizem imel tako verbalno kot slikovno plat, se mi je zdelo, da ni nemogoče predpostavljati, da se bo osrednja ideologija nadrealizma manifestirala v vsaki od njiju. Ob proučevanju kakšne deseterice nadrealističnih umetniških del zagovarjam tezo, da proučevane slike/kolaži dejansko vsebujejo metafore. Pri analizi se opiram na koncepte, ki so sposojeni iz teorij o verbalni metafori. Razprava se osredotoča posebej na vlogo usmerjenosti in konteksta metafor ter se nenehno sklicuje na obravnavana umetniška dela. Navkljub temeljnim razlikam med verbalnim in slikovnim trdim, da sem prispeval k zamisli, da lahko »metafora« nastopa tako na področju zadnjega kot prvega in nadalje, da so koncepti, ki so bili izdelani na področju verbalne metafore, mutatis mutandis v precejšnji meri uporabljivi na področju vizualnega.