Abstract

Za klasično in moderno politično filozofijo od Hobbesa prek Kanta in Hegla do Marxa postanemo državljani, ko svojo zakoreninjenost v družinske in družbene vezi spremenimo v pravni in/oziroma politični obstoj. Judith Butler in Marc Abélès, s tem da poudarjata prekarnost politike, postavljata pod vprašaj klasične distinkcije, kot je ločevanje med zasebnim in javnim, ko pokažeta, da sta imanentnost in kontingentnost konfliktov konstitutivna za vznik politike danes. Ker mislita politiko onstran države, tako Butler kot Abélès pojmujeta politični prostor kot križišče različnih razsežnosti konkretnega prostora, kjer postane vidna prekarnost teles. Opirajoč se na ta dognanja, se avtorica distancira od ontologije prekarnosti, kolikor le-ta zamrači radikalno kontingentnost svobode, ki je vedno svoboda pod različnimi pogoji. Zato da bi lahko naredili vidno kontingentnost ustvarjanja političnega prostora, je zato nujno upoštevati konkretne družbene in zgodovinske pogoje takega ustvarjanja. Neontološko pojmovanje prekarnosti politike pa nasprotno omogoča pokazati nenavadno bližino metod, ki jih uporabljajo v psihoanalizi in politični antropologiji. Psihoanalizi in politiki je skupno to, da konstruirata prostor za tavanje. Toda če psihoanalize vseeno ni mogoče priličiti politiki, kolikor ima namreč opraviti s posameznimi singularnostmi in ne kolektivi, pa vseeno lahko ponudi orodja za analizo političnih situacij.