Abstract

Izhajajoč iz Montaignovega eseja Apologie de Raimond Sebond skuSa avtor osvetliti razliko med povezovanjem tako imenovanih razlogov za dvom, se pravi čutnih zmot, norosti in sanj pri Montaignu in v Descartesovi Prvi meditaciji. V zvezi z demonom kot razlogom oziroma sredstvom za dvom pa skuša - ob navezavi na Popkinovo tezo, da bi bilo zgodovinski vir Descarte-sovega demona mogoče iskati v znamenitem sodnem procesu zoper Urbaina Grandierja, do katerega je v začetku tridesetih let 17. stoletja prišlo v Loudunu v Franciji - opozoriti na določeno ujemanje med Descartesovo lastno držo do demona v Prvi meditaciji, da bo namreč trdno odločen pazil, da mu ta varljivec ne bo mogel vsiliti kaj lažnega, in odklonilnim stališčem teologov s pariške Sorbone do pričevanja demonov na tedanjih sodnih procesih.