Avtor obravnava pomene »revolucije« v zadnjih dveh stoletjih ter izpostavi načine, na katere je bil izraz uporabljen v filozofiji, znanostih ter v odnosu na avantgardna gibanja v umetnosti. Pokaže kako je paradigmatični in subverzivni pomen izraza nastopil kmalu po francoskih revoluciji in kako ga je dalje razvijala vrsta avtorjev, ki segajo od Immanuela Kanta do Andréja Malrauxa ter pred nedavnim tudi Jacquesa Rancièra, da bi izraz v zadnjem desetletju proglasili za zastarelega. V nadaljevanju avtor razišče pomene izraza »estetska revolucija« ter (...) trdi, da lahko služi produktivnemu namenu pri določanju nekaterih značilnosti avantgard. Nato opozori na bistveno povezavo med politično in socialno revolucijo ter revolucijo v umetnosti. V tem pogledu se strinja s Miklósem Szabolcsijem, ki je v sedemdesetih letih preteklega stoletja predlagal, da sta obe avantgardi bistveno medsebojno povezani in odvisni, ter da ena ne more obstajati brez navzočnosti druge. Avtor zaključi z raziskavo načinov, na katere bi se avantgarde lahko znova vrnile. (shrink)